Tako v znanstveni javnosti kot med znanstvenimi založniki v obliki najrazličnejših komentarjev še vedno odmeva raziskava fundacije The Welcomme Trust iz konca letošnjega aprila. Po rezultatih te študije z naslovom »Costs and business models in scientific research publishing« naj bi založništvo znanstvenih revij bilo gospodarno tudi v modelu tako imenovanega Odprtega dostopa (Open access), kjer avtorji plačujejo za objavo svojih člankov. In pri tem naj bi bilo tako izdajanje tudi do 30% cenejše od sedanjega, še vedno prevladujočega naročniško temeljenega znanstvenega založništva. Komercialni založniki seveda izražajo tej študiji močne pomisleke, tudi s poskusi diskreditacije, ko odprtemu dostopu odrekajo nepristranost ocenjevanja z vrstniki (t.i. peer review).

Kogar zanima "bloganje" (ali bomo lahko tako slovenili angleški "blogging" ???) mu priporočam, da si prebere virtualni intervju objavljen v Online Journalism Review z naslovom "Scholars Discover Weblogs Pass Test as Mode of Communication". Kaže, da se odpira vse več resnih akademskih razprav o tem tipu spletne komunikacije in da se utemeljuje celo "veda" blogologije.

Vzpodbudna za zagovornike odprtega dostopa (Open Access) je nedavna študija hiše Thomson ISI, ki je z analizo dejavnikov vpliva (Impact Factor) na 191 revijah odprtega dostopa med 8,700 revijami iz celotnega nabora Web of Science pokazala, da ni bistvene razlike v odmevnosti med članki ene ali druge oblike znanstvenega objavljana. To bo najbrž odvzelo dober del pomislekov in strahu tistim, ki so doslej kolebali, ali ne bo njihovo znanstveno delo z objavljanjem v elektronskih revijah iz nabora odprtega dostopa morda deležno manjše pozornosti in obravnave.

V naslednjem tednu, natančneje 20. aprila 2004, bo z zaključnim seminarjem v Ljubljani sklenil krog projekt SciX, ki ga je za 24 mesecev financirala EU, koordinirala pa ga je Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v partnerstvu še z: Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-podjetniško firmo Indra (Španija), Technical University of Vienna (Avstrija) in University of Salford (UK). Neumorni prof. dr. Ž. Turk je poleg vodenja projekta zagotovil tudi promocijo Odprtega dostopa (Open Access) v slovenskem prostoru in pripravil nastavke za njegovo nadaljnjo uveljavitev. Na lanski delavnici so se predstavili vsi pomembnejši zagovorniki in izvajalci te iniciative v slovenskem prostoru (več o tedanjem srečanju lahko preberete v SciX Novicah).


On 20th April 2004, the project SciX, a 24 month project with an EU funding, co-ordinated by the FGG Institute at University of Ljubljana (Slovenia) and with partners including Swedish Business School of Finland, Icelandic Building Research Institute, e-business company Indra (Spain), Technical University of Vienna (Austria), and University of Salford (UK), will conclude with the Final Review. Prof. Dr. Ž. Turk succeeded not only to manage the project but also to strongly promote the Open Access idea in Slovenia and hopefully launch its’ stronger startup. At last year’s SciX workshop all Slovenian OA stakeholders presented their activities (more on that in SciX Newsletters)

Morda že v nekaj mesecih lahko pričakujemo v iskalcu Google novo, dodano možnost iskanja predvsem znanstvenih vsebin. Google se je namreč povezal z znano univerzo MIT in še s 16 univerzami po svetu, da bi pripravili učinkovit iskalni algoritem, ki bo predvidoma vključen v t. i. dodatni nabor iskalca (advanced-search page) . Ob kopičenju najrazličnejših podatkov na Googlu je namreč vse težje najti tiste, ki so pomembni za znanstveno sfero. Načrtujejo, da bi z novim pristopom preiskovali predvsem t. i. superarhive, ki jih v vse večjem številu ustanavljajo univerzitetne hiše. Ne nazadnje se je ta trend uveljavil tudi zaradi gibanja Odprtega dostopa in ker je že pred časom MIT razvil in ponudil v brezplačno uporabo programsko opremo za vzpostavljanje takih superarhivov. Ta t. i. DSpace je prevzelo danes že 125 univerz po svetu; manjkalo pa je doslej iskalno orodje za brskanje po arhiviranih kopijah raziskovalnih člankov, po osnutkih objav in podatkovnih bazah raziskovalnega opusa in po tehničnih poročilih ter drugih dragocenih materialih univerzitetnih sodelavcev.

Razprave okrog odpovedi in krčenj konzorcijskih pogodb z založbo Elsevier (na rešetu so tudi nekatere druge založbe) na najodličnejših ameriških univerzah: U. California, Cornell, MIT…, ne pojenjajo. Komentarji so različni, od odobravanja, previdne skepse, do iskanja alternativnih rešitev. Mislim, da bi bil čas, da se tudi pri nas v akademskih krogih prične razprava, kako naprej v tem vprašanju. Ko se zalotim pri primerjalnem vprašanju, kako lahko raziskovalci v hišah s kalibrom omenjenih univerz shajajo brez Elsevierjevih revij in kaj ovira nas, da jim morda v uporu ne bi sledili, sem presenečen nad našo neodločnostjo. Ali smo res toliko bolj odvisni od revijalike »izkoriščevalskih« komercialnih velezaložnikov? Ali nimamo razvitih alternativnih pristopov in mrež, ki bi zapolnile izpad (morda z urejenim sistemom medknjižnične izposoje)? In v kolikšni meri se lahko naslonimo na vse močnejšo infrastrukturo založnikov iz kroga t. i. odprtega dostopa (Open access)? In koliko pravzaprav sami prispevamo k razraščanju tega zelo obetavnega modela? Z včlanjevanjem vanj, z objavljanjem v revijah tega kroga! In končno, v tem konceptu so na voljo tudi druge rešitve, ki omogočajo kvalitetno izmenjavo znanja: arhivi avtorskih prispevkov, institucionalni arhivi t. i. postprintov iz klasičnih revij ipd. Čemu smo torej občepeli kot nemočne kokoške?

Ta trenutek zainteresirani za »odrti dostop« z zanimanjem spremljamo delo komisije britanskega parlamenta, ki skuša ugotoviti učinkovitost sedanjega modela financiranja znanstvenega revialnega tiska v Veliki Britaniji. Razumljiva je polarizacija treh akterjev: velikih založnikov, majhnih založnikov in založnikov tako imenovanega »open accessa«. Čeprav so seveda interesi deloma različni tudi med prvima dvema skupinama, obe odrekata trajnostno prihodnost tretjemu ponudniku torej revijam odprtega dostopa. Med majhnimi založniki so posebno ogrožene založbe profesionalnih in znanstvenih društev in združenj, ki del ostanka iz založniške dejavnosti uporabljajo za podporo svoje kongresne aktivnosti, podporo raziskovalne dejavnosti, zagotavljanje zmerne društvene članarine in podporo izobraževanja znanstvenega podmladka. Sicer si je pa mogoče originalni zapis zaslišanja prebrati na parlamentarnih spletnih straneh 1 in 2

Založniki odprtega dostopa seveda zavračajo napovedi netrajnostne prihodnosti svojega modela.

Na sceni indeksiranja znanstvene periodike in znanstvenih bibliografskih servisov se obeta zanimiv spopad med monopolnim Thomson ISI in mega zalozbo Elsevier, ki zeli svoje ogromne profite iz zaloznistva vloziti v nov posel. Ali se bodo opekli...? Bomo videli.
Vec o tem na strani
Na spletu je tudi ze pripravljena spletna stran novega servisa

Tega še nisem povedal; moja hči Nada, ki trenutno živi v San Franciscu je navdušena amaterska fotografinja. Nekaj njenih slik lahko najdete na spletu The Magic of Light

Nedavno objavljena studija nemskega zveznega solskega ministrstva "Bachelor und Master in Deutschland" ugotavlja, da na novih reformiranih studijskih programih nemski studenti hitreje koncujejo studij in visoke sole so konkurencnejse tudi v mednarodnih povezavah. Kogar studija podrobneje zanima jo najde na spletu.

Od trenutnih 1800 programov v novi shemi, kar predstavlja 15% trenutne nemske studijske ponudbe, so v studiji na anketni nacin preucili priblizno polovico programov. Toliko se jih je namrec odzvalo na povprasevanje. Med programi je mogoce najti razlicne sheme stopnjevanosti studija, tudi take, ki jih njihova zakonska dolocila celo ne dovoljujejo npr. preseganje dolzine Master v trajanju 5 ali celo 6 semestrov. Na voljo oz. analiziran pa ni bil niti en sam program 4+1(!!!). Na posameznih solah je mogoce srecati vse oblike organiziranosti programov: samo prvostopenjskih, dodiplomski (Bachelor) 22% vseh analiziranih, samo drugostopenjskih, podiplomski (Master) 37% analiziranih ali pa zaporedje obeh stopenj, njihova oznaka za ta tip je "konsekutivni program", v 41% primerih. Opazna je torej zelo velika mozaicnost in velike so razlike tudi med disciplinarnimi polji. 90% vseh programov prve stopnje traja 3 leta in 55% podiplomskih programov traja dve leti. V konsekutivni obliki najdemo 60% vseh programov, naslednja najpogostejsa oblika pa je 3+1in1/2, kar je v nemski shemi mogoce. Kaze pa, da v konsekutivnih programih vecina absolventov prve stopnje nadaljuje studij tudi v podiplomski stopnji. Stopenjski programi so na voljo tako na univerzah, kot tudi na strokovnih visokih solah (Fachhochschulen), pri cemer je seveda podiplomska stopnja za slednje nova izkusnja. Vendarle je dve tretjini analiziranih programov bilo na univerzah.

Priblizno polovica programov reformiranih po bolonjski shemi je povsem novih programov (!), drugo polovico pa predstavljajo spremenjeni oz. prilagojeni dosedanji programi. V tej drugi skupini je 83% programov dozivelo strukturne, 63% pa tudi vsebinske spremembe. Zanimivo je, da 38% programov ponuja tudi se stare oblike zakljucevanja npr. z diplomo, kar pa naj bi bila po pricakovanjih zakonodajalca zgolj prehodna resitev. V 60% vseh programov je vanje trdno vgrajeno mednarodno sodelovanje, celo do dveh tretjin programov se v delu izvaja v tujem jeziku. 17% programov, s prevlado drugostopenjskih, se celo pretezno izvaja v tujem jeziku. V vsakem petem programu se del programa obvezno dogodi na tuji univerzi.

Vec kot 80% programov je ponujenih v modulih, kar ocenjevalci tudi zelo pozitivno ocenjujejo. Modularnost prinasa tem programom dodatno atraktivnost, predstavlja pa na drugi strani povecane tezave na makroravni, ko je treba iskati kompatibilnost med zelo razlicnimi programi, posebno, ce vkljucimo se moznost prehajanja na studij v tujini. 90% programov temelji na kreditnem vrednotenju bremenitve in uspeha, kar olajsuje tudi mednarodno in domaco primerljivost in izmenljivost.

Financiranje je urejeno tako, da v prvostopenjskem programu zaenkrat ni dovoljeno pobirati solnine, v drugostopenjskem pac, razen v primeru ko gre za konsekutivno shemo(!). Slisati pa je, da se sedanja vlada resno pripravlja na uvedbo solnin za celotno vertikalo, po nedavno sprejetem britanskem vzorcu.

V programe se tudi aktivno vkljucujejo delodajalci; v 2/3 programov je zagotovljen stik z znanji za potrebe trga dela in v 80% v prakticnih oblikah dela studenti navezujejo kontakt s proizvodnjo oz. morebitnimi delodajalci.

Programi naj bi obvezno presli tudi posebno akreditacijo, zaradi uvajalne dobe je ta proces sele v teku in komaj polovica programov je doslej ustrezno, torej neodvisno, preverjenih.

Avtorji so kriticni do pojava, da je reforma premalo rigorozna; le 13% programov je izpolnilo vse mozne standarde, ki jih predvideva bolonjska reforma. Znacilna pomanjkljivost je npr. nerealizirano uvajanje z ucnim procesom povezanega preverjanja znanja in pogumnejsa uporaba novih ucnih metod. In vendar je reforma poudarjeno usmerjena tudi v izboljsanje studijskega procesa. 90% programov predvideva npr. nove oblike svetovalnega dela uciteljev, ki dalec presegajo doslej obicajne govorilne ure.

V anketi je tudi zanimivo vprasanje, koliko casa je minilo na solah od prve odlocitve o programu do njegove uvedbe. 28%, 22% oz. 31% programov je potrebovalo eno leto, leto in pol ali dve leti za pricetek programa in le 15% je potrebovalo vec kot dve leti; nase hitenje torej nima posebne potrditve v nemskih izkusnjah. Pozabiti seveda ne gre, da je nemska zakonodaja prvi okvirni zakon o solski reformi sprejela leta 1998 potem ko se je razprava o reformi pricela ze v polovici devetdesetih let. Od takrat pa do danes je izslo ze sest (!) zakonskih novel oz. dopolnil. Proces poteka od 1998 leta z oznako poskusne faze in ga izvajajo izrazito postopno ter naj bi bil predvidoma zakljucen s popolnim prehodom na novo shemo v letu 2005 in zakljuckom reformnega ciklusa v letu 2010.

Nekaj več o načrtih konzorcijskega razvoja novega spletnega citacijskega indeksa s strani Thomson ISI-ja in NEC-ove ameriške filiale lahko preberemo v današnjem obširnejšem članku Barbare Quint. Zlasti prijetno je prisluhniti podtonu v predvidevanju avtorice, da bi morda lahko bil prihajajoči indeks dostopen v prostem dostopu, do katerega pri Thomson ISIju že doslej niso bili ravnodušni. Najbrž tudi zahvaljujoč vizionarskemu Eugenu Garfieldu, ISIjevemu ustanovitelju in guruju, ki je zaslužen za to, da je v prostem dostopu revija The Scientist in da je tudi ISIjev servis ISIHighlyCited.com– vstopno mesto do najbolj citiranih in vplivnih znanstvenih avtorjev - brezplačno odprt uporabnikom.

Vrednotenje znanstvene odličnosti naj bi v prihodnje vključevalo tudi znanstveno relevantne spletne strani. Če se citacijske analize spletnih vsebin lotita dve tako renomirani firmi kot sta Thomson s svojo ISI izpostavo in NEC s svojo digitalno knjižnico znanstvene literature CiteCeer potem je to znak, da gre zares, kot je mogoče razbrati tudi iz nedavnega sporočila za javnost na Business Wire (preko Yahoo) ali na NECovem spletu. Splošen dostop do novega indeksa naj bi zaživel do pomladi leta 2005. Vest in odobravanje se širita tudi že v blogih, najprej v Suberjevem FOS News , kjer sem tudi sam izvedel za pomembno novico in potem tudi na IR Weblogu.

Potem ko se v zadnjem času ob razpravah v službenem okolju tudi v zasebnih razmišljanjih veliko ukvarjam s problemom bolonjske visokošolske reforme me, priznam, dileme, izziva pa jih predvsem hitenje, ki smo mu priča pri tem procesi v našem prostor, spravljajo v nelagodje. Razmislek, katera rešitev je pravšnja seveda odgovornemu posamezniku ni lahek, saj gre za odločitev, ki ne bo zadevala usode tega ki odloča, ampak bo prizadela generacije mladih, ki naj bi zagotavljale nacionalno preživetje. In slutim, da je v zagovorih stopnjevalnih shem predvsem ko gre za shemo 4+1 več kratkoročnega zasebnega interesa kadrovskega preživetja sedanjih izvajalcev učnega procesa, kot je to dopustno za tak pomemben projekt. In zakaj sem se v sebi na videz zlahka sprijaznil z drugo, torej 3+2 shemo? Skušam jo pač razumeti v luči tistih argumentov, ki jih snovalci bolonjske reforme najpogosteje navajajo. In ki so posebno aktualne prav za naše danosti.

Spomnim se na pošastno velik izpad naše vpisane visokošolske generacije na poti do diplome, ki na naših univerzah močno presega 50%. To čutim boleče, ker vem, da v anglosaškem učnem sistemu ta izpad v poprečja ne presega 20%. Kje se znajde vsa tista naša mladina iz populacije, ki ne bo uspela v svojih visokošolskih pričakovanjih. Res da se zaposlijo, vendar vse pridobljeno znanje petih, šestih in več let, ki jih ne zaključi formalno izobrazbeno priznanje, jim ne zagotovi ustrezne obravnave njihovih prihodnjih delodajalcev, če sploh najdejo zaposlitev. Nakopičene frustracije žal ni mogoče količinsko izmeriti, spremljamo lahko kvečjemu vedenjske posledice, zaradi katerih lahko trpi npr. družina vse do konfliktnosti, ki konča v suicidnih epizodah. Ne da bi seveda zanikal, da tekmovalna pregretost najbolj uspešnih ambicioznih vrhunskih raziskovalcev tudi ne more končati z osebnostnim zlomom; najbrž pa je tega manj.

Kot rečeno se zlasti zgražam nad slabim odzivom družbe na tako slab uspeh, ki ga kažejo naše univerze. V zlobi, čeprav bi bil do izvajalcev krivičen, bi lahko kdo rekel, da so v sistemu s takšnimi rezultati številni študenti res zgolj opravičilo za zaposlovanje čim večjega števila učiteljev. Vprašal bi se lahko tudi, ali bi industrija, ki bi izkazovala tolikšen »izmet izdelkov«, zmogla preživeti na trgu?

Skušam si pojasniti, zakaj je doslej naš učni sistem tako neučinkovit v zaključevanju šolanja. Vem, da poenostavljam, ko predpostavljam, da je del odgovora vezan na njegovo izvedbeno strukturo. Najprej je seveda res, da se je v zadnjih desetletjih, še posebno intenzivno pa v zadnjih nekaj letih, povečal vpis na visoke šole pri čemer pa pri prestrezanju posledičnega pritiska družba oz. v njenem imenu država, v kadrovskih in infrastrukturnih kapacitetah temu ni sledila. V izobrazbeni piramidi populacije, katere končno in stalno višino pač določa učni sistem stopnjevnosti študija do doktorata se strmina stranic piramid s širjenjem baze telesa močno zmanjšuje in povečuje se njegova prostornina. Prav pa je, da z uvedbo zaključevanja (stalnega ali začasnega) na več stopnjah predvsem odstranjujemo neenakomernost izpadov, ki bi v stranici piramide puščali prevelike vrzeli. Tudi zato je bolje, da se prva stopnja zaključi ustrezno nižje, kot v dosedanjih programih. Vendar še vedno dovolj visoko, da omogoča zaposljivost. Angleške izkušnje kažejo, da je na številnih poklicnih področjih to povsem izvedljivo. Spremenjen režim prehodnosti in zahtev pri zaključevanju stopenj (brez absolventskega staža) naj bi preprečil nepotrebno podaljševanje študijskega trajanja in omogočal čim hitrejšo poklicno vključitev. Tak sistem omogoča začasno odložitev nadaljevanja študija na vsaki formalno zaključeni stopnji kadarkoli in je primerno zagotovilo tudi za uveljavitev vseživljenjskega učnega modela.

Dodam naj še naslednji predlog, ki mu pripisujem velik pomen: ne zgolj strukturiranost študija, predvsem možnost uveljavitve učnih metod, zaradi katerih je anglosaški sistem tako učinkovit, bi moral biti sestavni del naše načrtovane prenove, s katerimi bi univerze lahko ponudile večjo kvaliteto učnega procesa. In spremembe naj sežejo v zagotavljanje pogojev za povečano učiteljevo pedagoško angažiranost kot tudi v vse oblike krepitve sodobne učne infrastrukture.

Govoril bi lahko še o številni nadaljnjih argumentih za model, ki ga zagovarjam; mednarodna primerljivost in izmenljivost sta najbrž naslednja taka razloga. Pa naj pustim še nekaj snovi za prihodnjič.

Ko sem se odlocil, da bom poskusil pripravljati lasten blog, nisem slutil, kako hitro mi bo mineval cas, zlasti v hekticnem decembru. Tako sem po skoraj tritedenskem molku preskocil tudi letno mejo in sele danes nasel cas za nov vpis. Tudi tokrat ga naj posvetim Odprtemu dostopu in naj opozorim na odlicen pregled lanskega dogajanja v "Open Access"-u, ki ga je v decembrski stevilki SPARC Open Access Newsletter pripravil neumorni Peter Suber pod naslovom "Open access in 2003".
Upam, da bom v tem letu vendarle pricel uporabljati blog tudi za njegov bistveni namen, namrec, da v njem napotim predvsem svoje studente na zanimive povezave na katere sem naletel na spletu.

V Delovi prilogi Znanost so mi danes objavili clancic Odprti dostop gre naprej, v katerem skusam predvsem opozoriti na dvoje pomembnih dogodkov: na Berlinsko konferenco o Odprtem dostopu v znanostih in humanistiki ter na izid nove revije PLOS Biology . Clanek lahko najdete tudi na moji osebni spletni strani pod doc.16.

Potem ko sem dalj casa spremljal razlicne bloge, sem se ojunacil in pricenjam svojega. Kot sem zapisal v opis strani je namenjen mojim kontaktom z druzino, prijatelji in studenti. Naslov prav tako skusa povedati del cilja: je skrajsana sintagma "life long learning", ker verjamem, da je ucenje temelj vsega. Blog bom v glavnem pisal v svojem jeziku, torej v slovencini, obcasno pa bom uporabil tudi tujejezicne vnose in upam, da bralci ne bodo prevec kriticni do njihove jezikovne korektnosti.

After I've followed for a while various blogs, I decided to start with my own. As I wrote down in the description of the page, the blog should serve my contacts with my family, friends and students. The blog's title also discloses part of the goal: it is short for »life long learning« as I believe the learning is important over all and I try always to stick to this. I'll use for the blog my mother tongue, the Slovenian language, but will from time to time use also other languages and I hope that the readers won’t be to critical.