Za korajžo...

V Ameriki je mogoče, tako presojam kot zunanji opazovalec, čutiti izrazito polarizacijo. »…Naredimo Ameriko znova veliko…« je rek, kjer avtorja vsi poznamo. Rek, ki pove nekaj povsem drugega pa pravi: »…Kaj se dogaja naši deželi, našim univerzam? Na trenutke se zdi, da se vse sesuva…«. Avtor tega stavka je dr. Jonathan Haidt, profesor moralne psihologije, avtor vplivnih knjig in cenjen predavatelj. Citat je uvodni del njegovega nedavnega vabljenega predavanja na Manhattan Institute v New Yorku. Predavanje nam lahko pomaga pri gradnji zaupanja v uspešno novo leto, prav zato ker ob resnih zadržkih avtor uspe vliti tudi optimizem, kot v teh besedah: »…Sem pesimističen o naši prihodnosti, vendar naj jasno povem, da imam majhno zaupanje v svoj pesimizem«. 

Toplo priporočam, da prisluhnete predavanju, ali pa si ga tudi preberete.

Srečno 2018

Vsem bralcem,

vam želi vaš bloger Franc

Pa še kar plačujemo...

Sicer se zapis M.C. Wilsona loteva večne teme, namreč stroškov dostopa do raziskovalnih člankov v revijah komercialnih založnikov, pa sem vendar postal pozoren na poseben poudarek v tekstu. Avtor omenja namreč težave pri pridobivanju podatkov o vplačanih letnih naročnin novozelandskih univerz, ker naj bi to bili tajni podatki. Takšna naj bi bila namreč zahteva založnikov. Wilson je zato izbral formalno pot, prijavil je zadevo informacijskemu ombudsmanu (pri nas bi temu rekli informacijskemu pooblaščencu), nakar je do podatkov dobil dostop. In ker se mi zdi, da je tudi pri nas uveljavljena praksa skrivanja teh podatkov, se mi zdi pristop zanimiv. Še več, ubrati to pot bi pomenilo, da bi pravzaprav z objavo teh podatkov znova izpostavili absurdno prakso, ko plačuje država založnikom zajetno najemno pravico za dostop do prispevkov, ki so rezultat financiranja z javnimi sredstvi in založnikom posledično zagotavljajo obilne profite. Kljub ponavljajočemu opozarjanju na škandaloznost sedanje prakse ta ostaja neokrnjena, kar nam je nedavno izčrpno predstavil tudi ta Guardianov članek.     

Kako se (bomo)(bodo) učili?

Nad naslovom članka Education Needs to Be Uber-ized avtorice K. McDonaldsove sem se najprej namrdnil. Najprej, ker premalo poznam preoblikovalno vlogo, ki jo Uber najbrž ima v modelih individualnega transporta, na drugi strani pa  izobraževanje postavljam na piedestal dejavnosti z izpostavljenim družbenim pomenom. In vendar sem nato ob prebiranju članka uspel premisliti marsikateri namig v članku in mu pritrditi, saj ponujeni vzorci vendarle predstavljajo možnosti dopolnjevanja izobraževalnih učinkov, tako v ciljih učenja kot usposabljanja. Posebno presojo vsekakor zasluži vse močneje prisotna ponudba učnih in z učenjem povezanih vsebin (osvajanje veščin, preverjanje pridobljenega znanja) na spletu, kot jih posebno izrazito predstavljajo tečaji MIT OpenCourseWare, ki so orali ledino in nadgrajene rešitve v Courseri, Khan Academy in podobnih. Bogata ponudba vsebin in pestrost pedagoških pristopov v digitalno temeljenem pouku vendarle v celoti ne odgovori na pomisleke, s katerimi pedagogi svarijo pred pogumnim napovedovanjem ugašanja klasičnega pouka na račun spletno posredovanih vsebin. Ker npr. socialni vplivi, ki polnijo klasično oblikovan razredni pouk vsekakor niso zanemarljivi in zamenljivi z zgolj avdiovizualno tehnološko ponujenim znanjem. Na drugi strani pa mi je zelo simpatično inovativno aktiviranje učenca od zgolj absobiranja vednosti do kreativnega soustvarjanja učnega procesa, v t.i. prostorih izdelovanja (»makerspaces«), katerih vlogo bi npr. prevzemala javna knjižnična infrastruktura. Ko postanejo lahko učne vsebine tudi manjši segmenti vedenj/uspobljenosti, ki jih pomagajo pri učencih dosegati specializirani, pogosto skozi ljubiteljstvo oblikovani veščaki.

Ali bomo opustili rokopis?

Vse pogosteje se pojavlja razmislek, ali bomo v prihodnje opustili, vsaj postopoma, rokopisno veščino. Zapis E. Hosie na zanimiv način predstavlja argumente v zagovor pisanja pa tudi razloge, ki kažejo na možnost, da ga bodo v prihodnosti opustili. Res je, da tehnologije, ki bodo še dodatno ogrozile pisanje šele prihajajo, npr. rešitve zvočne govorne prepoznave, na katerih temeljijo aplikacije kot so Applova Siri, Amazonova Alexa ali Microsoftova Cortana. Pa vendarle nekatere prepoznane koristi, ki spremljajo učenje pisanja  (vpliv na kognitivne sposobnosti, vpliv na fino motoriko rok ipd.), odtehtajo morebitno neučinkovitost ročnega zapisovanja misli.  

Kako res - še drugič!

Vrednotenje kvalitetete raziskovalnega dela se je skozi čas oblikovalo v dorečeno formo: prepuščanje ocene dela kombinaciji presoje urednikov in raziskovalnih vrstnikov, vse pa je nadgrajeno z rangiranjem odličnosti revij, ki raziskave objavljajo. Na videz gre za sistem z dovolj trdno kredibilnostjo, žal človeška narava najde poti tudi mimo postavljenih ovir; število člankov, ki jih morajo revije ob prepoznani goljufivosti umakniti, se povečuje. O tem, kako bi bilo mogoče povečati verodostojnost objavljanja raziskovalnega dela, razmišlja Virginia Barbour.        

Kako res!

Dva profesorja pravita: "...Založniki bogatijo na hrbtih slabo financiranih akademskih knjižnic in neplačanega dela članov akademske skupnosti, ki delujejo kot uredniki, recenzenti in avtorji. Sistem je nevzdržen..."

Odprti pouk

Prakse odprtosti, ki so našle širok krog zagovornikov v znanosti (odprta znanost - open science) in znotraj nje v odprtem dostopu do informacij (open access) se vse bolj uveljavljajo tudi v pouku v t. i. odprtem pouku (open education). O tem kakšne dileme skriva uporaba tega pristopa v izobraževanju nam pripoveduje C. Cronina v zapisu Open Education, Open Questions.  

Varujmo okolje

Naj danes svoj blog uporabim nekoliko drugače. Sliko z ljubljanskih Žal, ki je bila objavljena na facebooku:

sem opremil s tem komentarjem:

“Skušajmo Mrežo uporabiti kot medij za spreminjanje navad! Posredujmo take in podobne slike znancem. In dodajmo kakšno vzgojno zgodba kot je tale, ki sem jo slišal (parafrazirano) nedavno: "...odhajamo na pokopališče, s sabo vzamemo svečo, ki jo prižgemo na grobu, postojimo ob njem z mislijo na pokojne, potem svečo vzamemo s sabo in jo naslednje leto ponovno uporabimo v isti namen..." Podpiram, da tradicij ne velja pozabljati, lahko jih pa prilagodimo z dobrim ciljem, s katerim bomo počastili tudi prednike. Podatek (če velja), da Slovenci porabimo največ sveč v širšem evropskem okolju, nam pač ni v čast.”

 

 

Spletni tečaj Odprtega dostopa

V okviru prihajajoče Tedna odprtega dostopa pripravljajo na Universitat Oberta de Catalunya (UOC) zanimiv poskus izvedbe tečaja odprtega dostopa, pri katerem bodo uporabili servis Twitter v obliki t. i. Micro-MOOC formata. Tečaj bo tekel med 23. in 29. oktobrom, z začetkom ob 12. uri, na naslovu @moocmicro s hashtagom #OAMOOC.

Prihaja Teden odprtega dostopa

Ne pozabite, med 23. in 29. oktobrom nas čaka letošnji Teden odprtega dostopa. Spremljajte spremljajoče spletne dogodke.

Pogumno nasprotovanje

Da bi podprli projekt Deal, s katerim želi nemška znanost doseži z Elsevierjem dogovor o odprtem dostopu do člankov z nemškimi avtorji, raziskovalci zdaj dodajajo novo obliko pritiska na založnika. Kot preberemo v članku G. Vogel, nemški člani uredniških odborov Elsevierjevih revij izstopajo iz uredništev.   

Dobra šola

Sploh se nam ni treba sramovati dosežkov našega šolskega sistema. Podatki, predvsem pa tabela iz članka Alexa Greya so dovolj zgovorni. OECDjevo tabelo sem v naših medijih zgrešil, a to bo najbrž moja napaka, čeprav, ko bi jo intenzivneje in ponovljeno objavljali, bi jo pa vendarle zasledil. In je vredna, da si jo ogledamo. V članku mi je posebno všeč prvi stavek:"...Svet je bolje izobražen kot kadarkoli prej, s stalnim porastom števila let, ki jih preživimo v šoli...". In to nekako povezujem z ugotovitvami S. Pinkerja, da je svet vse manj nasilen.

Ažurirajmo Wikipedijo

Članka v reviji STAT o Wikipediji sem se zelo razveselil in mu tudi močno pritrdil. Le nekoliko bi poziv piscev, da naj zdravniki ažurno obnavljajo medicinske zapise, ki jih objavljajo na Wikipediji, dopolnil s priporočilom, da naj vsi avtorji, ki sodelujejo v pripravi Wikipedije, na kateremkoli področju in v kateremkoli jeziku, skrbno dopolnjujejo svoje delo z novostmi. Res je, da imajo medicinski podatki izjemno vrednost, ker obdelujejo občutljivo področje zdravja in življenja, vendar v Wikipediji se bralci oskrbujemo tudi z množico drugih koristnih in pomembnih podatkov in prav je, da nobeno področje znanja ni zanemarjeno:

O blogih v znanstveni informatiki

Koliko zanimivih misli in pobud nam predstavlja Meghan Duffy v zapisu na blogu Dynamic Ecology o znanstveni blogariji. Tako v samem zapisu in v bogatem naboru povezanih zapisov. Potem ko smo na Slovenskem včasih imeli že precej živahno strokovno in znanstveno blogosfero, je ta skoraj povsem ugasnila. In če se zamislimo ob argumentih, ki nam jih prikliče Duffyjeva, bi bilo vredno najti način, kako pri nas oživiti to obliko znanstvene komunikacije. Tako zaradi pretoka znanja med ustvarjalci, med ustvarjalci in javnostjo pa zaradi bogatenja slovenskega strokovnega jezika in še bi lahko naštevali razloge v prid tej ideji. Zlasti sem razočaran, ker npr. na ljubljanski Univerzi v zadnjih letih, ob pogostih spremembah spletnega portala, nikoli niso preskusili možnosti, da bi učiteljem, sodelavcem in študentom ponudili še platformo za blogarijo. Škoda!!! 

O odprtih učnih vsebinah

Čeprav mlajše kot je sestrsko gibanje odprtega dostopa (OD) je gibanje odprtih učnih vsebin - OUV (angl. OER - Open Education Resources) vse živahnejše. Zaradi neugodne rasti cen klasičnih učbenikov, ki izrazito presegajo inflacijske stopnje in zaradi izjemnega povečevanja različnega virtulnega učnega gradiva na spletu je vse večji interes za kar se da učinkovitejšo organizacijo odprtih učnih vsebin. Zapis Youngove in sod. nam uporabno  predstavi trende v tem področju.

Kritika ki tehta

Dr. Randy Schekman je leta 2013 prejel Nobelovo nagrado za medicino/fiziologijo. Celični biolog, ki raziskuje na University of California v Berkeleyju je urednik znanstvene revije "eLife", ki deluje v odprtem dostopu. Schekman je zelo kritičen do elitnih znanstvenih revij kot so "Nature", "Science" in "Cell", saj jim očita, da znanosti pravzaprav škodujejo. Svoje pomisleke do te vrste znanstvene publicistike je obširno in učinkovito predstavil v intevjuju za nemško revijo Spiegel Online.

Nemci z ostrino za odprti dostop

Nemški projekt DEAL, ki skuša z velikimi znanstvenimi založniškimi hišami doseči splošno uveljavitev odprtega dostopa, grozi založnikom tudi s prekinitvijo dogovarjanja, če sporazuma ne bodo dosegli. Kot sta zapisala avtorja prispevka Vogel in Kupferschmidt želijo koncept DEALa uporabiti tudi druge države, med njimi je npr. sklep o soglasju sprejela tudi slovenska rektorska konferenca.