Odprti dostop (OA) se nezadržno širi…

Po zadnjih obvestilih prof. Harnada se je s prehodom Royal Society of Chemistry(RSC) preko »zelene meje«, število zelenih revij po načinu avtorskega arhiviranja povečalo na 92% (8272 od 8996). Od tega je 71% samoarhiviranja poodtisov (»zelene«); 21% samoarhiviranja predodtisov (»bledozelene«); 8% pa ostaja »sivih« po barvni lestvici OA. Baza ROMEO te spremembe že upošteva.

K večji odličnosti MEDLINE revij po poti OA?

Nedavni predlog v ameriškem Predstavniškem domu, po katerem naj bi avtorji znanstvenih člankov, kjer so kakršenkoli del stroškov v raziskavi prispevali tudi Nacionalni instituti zdravja (NIH), obvezno deponirali ta dela tudi v arhivsko (depozitno) zbirko PubMed Central in to potem, ko so bila dela sprejeta v formalni oceni vrstnikov (peer review) v revijah iz spiska baze PubMed pri Nacionalni medicinski knjižnici (NLM). To bo dalo dodatno težo tudi presoji odličnosti znanstvenih revij, ki jih NLM vključuje v svoj indeks MEDLINE na osnovi izbranih kriterijev. Baza Medline indeksira okoli 4700 revij, ki bodo poslej zaradi Odprtega dostopa(OA) vsebin še bolj dostopne bralstvu. To zanje pomeni tudi večjo opaznost, kar dokazujejo dosedanje raziskave, po katerih »online« dostop do polnega teksta raziskovalnim objavam močno povečuje njihovo citiranost (Lawrence, 2001). Končno odločitev o usodi NIH OA načrta lahko pričakujemo med letošnjima septembrom in novembrom.

Načrti v Evropskem raziskovalnem prostoru (ERA)

Načrtovalce evropske znanosti čakata z jesenjo vsaj dva velika izziva: pričetek razprave o 7. Okvirnem programu (7OP) in razprava o vzpostavljanju Evropskega znanstvenega sveta (ERC) z nalogami agencije za financiranje usklajenega evropskega znanstvenega programa. V dosedanjih odmevih na razpravo o 7OP so zaznavni pomisleki k dosedanji praksi Mrež odličnosti zaradi njihove velikosti in kompleksnosti in so zato glasne pobude podpore krajšim, manj obsežnim projektom. ERC bo najbrž spremljalo težavno rojevanje, saj razpravljavci opozarjajo, da je potrebno najprej v primerjalni analizi presoditi učinkovitost financiranja obstoječih nacionalnih raziskovalnih programih, preden se oblikuje evropska agencija.

PubMed priročnik

na spletu ameriške Nacionalne medicinske knjižnice (NLM) najdete posodobljen priročnik PubMed. Mimogrede za nepoučene: PubMed® je najbogatejši sistem za iskanje informacij (bibliografskih in faktografskih) v področju ved o življenju ("life sciences") in ga vzdržuje NLM. Priročnik za delo v zbirki PubMed je prirejen prednostno za delo z Microsoftovim iskalnikom Internet Explorer®, ki mora biti povezan z slikovnim predstavitvenim orodjem "Flash™ player". Tega lahko brezplačno dobite na spletu firme Macromedia® ()

Cell Press se odpira

Cell Press najavlja, da bo arhiv vseh devetih revij tega založnika od 1. januarja 2005 na voljo v odprtem dostopu, torej v polnem tekstu (z izjemo zadnjih dvanajst mesecev) in sicer vse od leta 1995.

Knjige v Odprtem dostopu

Prodor weblogov in gibanje za Odprti dostop sta našla zanimivo stično točko. Potem ko je nedavno guru odprtega pretoka kreativne misli Lawrence Lessig svojo knjigo »Free Culture« ponudil tudi v elektronski obliki na internetu, je zdaj svojo knjigo »We the Media: Grassroots Journalism by the People, for the People« , v kateri se ukvarja s prihodnostjo in vplivom "blogosfere", v odprti spletni dostop ponudil tudi publicist Jan Gilmore. Knjigo si lahko torej naložite, avtorjevi prijatelji pa svetujejo, da si knjigo tudi kupite, na voljo je preko Amazon.com.

Avtorji so ključ do Odprtega dostopa

O Odprtem dostopu (»Open Access«) še vedno premalo govorimo, saj kažejo ankete, da celo med raziskovalci ta iniciativa še ni dovolj sprejeta. Nedavno je E. Pelizzari v reviji Libri (povzemam vpis iz bloga dr. P. Subra z dne 8. 8. 2004) objavil rezultate ankete med raziskovalci v družboslovju na Univerzi v italijanski Brescii o možnostih arhiviranja raziskovalnih del v odprtem dostopu . Res je 44% tistih, ki so odgovorili na anketo, poznalo to možnost, vendar pa so komaj 4% uporabili možnosti takega arhiviranja in le 33% raziskovalcev je v arhivih odprtega dostopa tudi iskalo informacije. Je pa 61% raziskovalcev potrdilo, da so pripravljeni svoja dela arhivirati v institucionalnih depozitnih arhivih (imenovanih tudi repozitorijih), ko bodo ti izpolnjevali njihova pričakovanja. Pisec ugotavlja, da torej ključno vlogo pri uveljavitvi institucionalnega shranjevanja intelektualnega opusa nosijo raziskovalci-avtorji.

Deset let mikrobiologije na BF Univerze v Ljubljani

Končno so v FEMS Circular-ju (julij 2004, št. 56, str. 3 in 4 ) objavili kratko informacijo, v kateri sem predstavil desetletne izkušnje, odkar na fakulteti izvajamo dodiplomski študij mikrobiologije. In zdaj ko smo pred korakom, da študijski program v okviru bolonjske prenove nekoliko posodobimo, bi to morda lahko učinkovito storili v obliki evropske ali regionalne mreže mikrobioloških študijskih programov. Ne zgolj zavoljo obletnice, tudi zato, da bi morda taka pobuda našla odprta ušesa še kje, sem v FEMSovem časopisu spregovoril o jubileju našega študija.

Bolonjski proces v britanskem visokem šolstvu
 
Zaslišanje novega direktorja Urada za visoko šolstvo (Higher Education Directorate) na britanskem izobraževalnem ministrstvu (Department for Education and Skills - DfES), profesorja Sira Alana Wilsona, pred Komisijo za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 22. marca 2004, je med drugim razkrilo precej nedorečenost pri uveljavljanju bolonjske reforme v evropskem prostoru in zlasti v Veliki Britaniji. Iz poročila o zaslišanju naj povzamem zgolj poglavja, ki obravnavajo bolonjski proces.
 
Poglavje 5 obravnava harmonizacijo v strukturi bolonjskih stopenj, ki velja za eno od spornejših točk evropske reforme. Kot prednostna je vendarle označena formula 3 leta (“bachelor”) + 2 leti (“master”) + 3 leta (doktorat), kar pa povzroča v Veliki Britaniji skrb, ker pri njih prevladuje na stopnji »master« enoletno izobraževanje. Ob tem dodatno vse bolj silijo v ospredje integrirani štiriletni programi “bachelor/master” zlasti v inženirskih in fizikalnih vedah (MChem in MPhys).
 
Poglavje 6: Na Inštitutu za fiziko (The Institute of  Physics - IOP) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) in na Kraljevskem kemijskem društvu (Royal Society of Chemistry – RSC) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) so še posebej zaskrbljeni, ker se bojijo, da taki štiriletni programi ne bodo priznani v Evropi kar bi seveda omejevalo zaposljivost britanskih diplomantov in ogrozilo tržišče izobraževanja tujih študentov. Ministrstvo sicer pomirja zaskrbljene s pojasnilom, da pravzaprav Evropa prehaja na britanski model in da zaskrbljenost ni potrebna. Obe ustanovi, tako IoP kot RSC pa vztrajata, da je spremljanje dogajanja potrebno in da je nujno z vladno akcijo sprožiti dialog med  univerzami, ki trenutno niso posebej dejavne. Društvi tudi zamerita vladi, da bolonjski proces niti z besedico ni  omenjen v sicer zelo odmevni vladni Beli knjigi  o visokošolskem izobraževanju iz leta 2003.
 
Presenetljivo je v poročilu poglavje 7, ko je zasliševani kandidat  prostodušno priznal slabo poznavanje bolonjskega procesa in se s tem izpostavil trdi kritiki Komisije. Ko je skušal zagovarjati stališče, najprej, da je prav sistem Velike Britanije najbližji splošni evropski skladnosti in dalje, da štiriletni integrirani programi niso ogroženi, so ga zavrnili, da to, da ne bo večjih sprememb še ne pomeni, da spremembe vendarle niso potrebne. In zgolj upanje, da britanski štiriletni integrirani programi niso ogroženi ne pomeni, da je mogoče biti brezskrben. Javnost upravičeno pričakuje od ministrstva jasne usmeritve in Komisija je tudi posebej svetovala, da je o tej temi potrebno sprožiti splošno razpravo med univerzami in ukrepati, kjer bo potreba razvidna. 
 

Britanska parlamentarna razprava o OA
 
Po nekajmesečni odmevni parlamentarni razpravi je Komisija za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 20. julija objavila poročilo “Scientific Publications: Free for all?” za katerega zaradi  temeljitosti in izčrpnosti pri delu verjamejo, da bo imelo najširši odmev in vpliv na prihodnost modela odprtega dostopa pri znanstvenem objavljanju (tudi v svetu). Poročilo in dodatki so od danes dostopni na spletni strani.
 
Prof. dr. Peter Suber (Earlham College, Richmond, ZDA) je povzel bistvena priporočila dokumenta in ker je ves čas skrbno spremljal delo Komisije je njegov pogled zelo izčiščen in naj zato v dobesednem prevodu predstavim njegove poudarke: 
(1) Vlada naj zagotovi sredstva, s katerimi bodo vse britanske univerze lahko vzpostavile institucionalne depozitne arhive v konceptu Odprtega dostopa (OA).
(2) Avtorji člankov, ki temeljijo na raziskavah iz javnih (vladnih) sredstev naj vložijo njihove kopije v svojih institucionalnih depozitnih arhivih.
(3) Vlada naj oblikuje “osrednje telo”, ki bo nadzorovalo vzpostavitev institucionalnih depozitnih arhivov, njihove potrebe pri omreževanju in njihovo skladnost s tehničnimi standardi, ki naj zagotavijo maksimalno funkcionalnost (predvidoma ob uporabi OAI metapodatkovnih protokolov). 
(4) Vlada naj pomaga pri vzpostavljanju sklada, ki bo pomagal avtorjem pri plačilu članarin za objave v revijah odprtega dostopa. Komisija še ne želi podpreti modela vnaprejšnjega financiranja OA revij (ki delujejo po načelu “avtor plača”) ampak želi to urejati preko sklada, tako da bi podprla nadaljnje preskušanje modela.
(5) Vlada naj razvija obsežno in trajno strategijo Odprtega dostopa, vključno z revijami OA,  in jo obravnava kot “nujno nalogo”.
(6) Univerze naj oblikujejo postopke za ravnanje z avtorskimi pravicami svojih sodelavcev, ki jih bodo ti v prihodnje v vse večji meri želeli zadržati.
(7) Vsi koraki morajo biti izvedeni na način, ki ne bo ogrožal "strogega in neodvisnega ocenjevanja objav s strani sovrstnikov - peer review". 
(8) Vlada naj financira British Library, da bo prevzela dolgoročno shranjevanje digitalne dediščine znanja.
(9) Ker je tržišče znanosti in znanja mednarodno, naj vlada z “dobrim zgledom deluje kot zagovornik sprememb na mednarodni sceni ". 

Šele danes sem naletel na spletni strani CORDISa na dokument z imenom »Financial standing and performance of European universities – an international data comparison« z datumom januar 2004, za katerega pa doslej nisem zasledil, da bi ga komentirala kdo iz našega pripadajočega resorja. Nisem ga še sicer uspel natančneje pregledati, vendar že pri površnem pogledu padejo v oči nekateri za našo Univerzo kritični podatki iz konteksta javnega financiranja. Morda se bo kdo lotil temeljitejše analize, njemu bi predvsem namenil nekaj vprašanj in morda nekaj usmeritev, kaj bi veljalo preveriti. Vsekakor pa bi za ustrezno presojo učinkov javnih sredstev, ki se trošijo v univerzitetnem raziskovanju in za temeljitejšo primerjalno analizo z evropskimi partnerji, čemur seveda pričujoča študija ne zadosti, bila natančnejša analiza še kako dobrodošla. Tudi za učinkovitejše dogovarjanje Univerze s pristojnim resorjem pri zagotavljanju ustreznejših finančnih virov za univerzitetno raziskovalno delo bi bila koristna.
 
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
 
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!)  »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% . 
 
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice.  Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
 
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa  Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
 
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo! 
 
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212  in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.    
 
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije. 
 

Google še širše…

Najbolj priljubljen in kljub krepitvi konkurence še vedno najbolj učinkovit spletni iskalec Google je za specifične potrebe raziskovalcev manj uporaben. Zdaj pa želijo snovalci novega servisa CrossRef Search povezati učinkovitost Googlovega algoritma z možnostjo iskanja v arhivih preko 300 vodilnih znanstvenih založb in revij. S tem bo seveda iskanje po spletu postalo še bolj privlačno za učitelje, raziskovalec in študente. In ne samo, da bo iskanje sledilo geslu bolj ciljano po potrebah znanstvene rabe, zadetki bodo iz preverjenih virov, kar bo zlasti študente obvarovalo pred nezanesljivimi podatki. Obljubljajo, da naj bi servis bil dostopen v javni rabi do decembra letos.

Laboratorijske igrice…
V ameriški akademski srenji trenutno zelo odmeva sodni proces v katerega sta zapletena dva univerzitetna učitelja, prof. umetnosti Steven Kurtz iz State University of New York-Buffalo, in prof. genetike Robert Ferrell iz University of Pittsburgh. Obtožena sta več kaznivih dejanj, vsa pa sodijo v širši okvir trenutne zelo stroge ameriške varnostne zakonodaje, konkretneje kršitev navodil pri ravnanju z mikrobnimi kulturami. V ozadju je načrtovana umetniška stvaritev prof. Kurtza z biotehnološko vsebino, za katero je potreboval dve nenevarni kulturi mikroorganizmov in je zaprosil prof. Ferrella za pomoč in ta ga je z ustreznimi kulturami tudi oskrbel. Mnenja k primeru so seveda, kot običajno, zelo polarizirana, v delu tudi politično obremenjena. Medtem ko del strok opozarja, da gre za nepotrebno paranoično dvigovanje temperature v javnosti, ki tudi boju proti bioterorizmu ne bo prineslo nobene koristi, druga stran opozarja, da so strogi ukrepi, za katere se v zadnjem času odločajo pri ravnanju z biološkim materialom v ZDA, posledica znanih napadov s povzročiteljem antraksa in kršitev pri transportu nekaterih patogenih mikroorganizmov za raziskovalne namene. Pouk za nas, ki delujemo v vedah o življenju je vendarle ta, da moramo tankočutno upoštevati strogo varnostno zakonodajo, ki se danes vzpostavlja v svetu, še posebno pa v kontaktu z ameriškimi kolegi.

Še nekaj o habilitacijah…

kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.

Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.

Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.

Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.

Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«

Zanimiva primerjava:

Preračunal sem celoten proračun dveh švicarskih univerz, najbogatejše ETH Zürich in najrevnejše v Freiburgu, na vpisanega študenta. Dodal sem izračun še za našo univerzo. Kritikom seveda takoj povem, da se zavedam spornosti te primerjave, ker gre za »celoten proračun« in ta je seveda pri izrazito raziskovalno močni ETH Zürich izjemno bogat. Res pa je tudi, da seveda obseg raziskav vpliva na kvaliteto študentskega učnega okolja določene univerze, zato primerjava povsem od muh tudi ni!

Proračun ETH Zuerich: 1.000.000.000 SF t. j. 150 milijard SIT; 12.000 študentov; 12,5 milijona SIT/študenta.

Proračun Freiburg: 200.000.000 SF t.j. 30 milijard SIT; 9.000 študentov; 3,3 milijona SIT/študenta.

Proračun Univerze v Ljubljani: 35 milijard SIT; 50.000 študentov; 700.000 SIT/študenta.

Še nekaj misli ob bolonjski reformi

Razočaran ugotavljam, da potem ko je Ministrstvo za šolstvo in šport sicer ustanovilo svoj forum o Bolonjskem procesu zelo mačehovsko skrbelo zanj in zdaj ga je celo umaknilo iz najave na prvi strani svojega spleta.

V bolonjskih reformnih pripravah bi bilo v tem času najpomembneje, ko bi že bili vsaj v obrisih znani kriteriji akreditacije, saj je pri oblikovanju programa koristno poznati pravila, ki bodo uporabljena v njegovi presoji. Stara je resnica, da hudič tiči v detajlih. Slovensko visoko šolstvo je obremenjeno z resnimi težavami in nekatere iščemo lahko prav v podrobnostih. Reforme običajno spremljajo pričakovanja večjih korakov in so zato lahko posebno dobra pot v reševanje izzivov. Omogočajo po pravilu tehtnejše spremembe, ki jih sprotno aktualiziranje običajno ne zagotavlja. In prinesejo lahko vsaj dvoje koristi: omogočajo uvajanje novosti torej zagotavljajo posodobitve in pripomorejo k popravljanju prepoznanih obstoječih težav. Že resnejša standardizacija poti v kvaliteto visokošolskega pouka bi povečala učinkovitost in tudi privlačnost študijskega procesa. Kolegialna hospitacija, metode aktivnega pouka, uvajanje virtualnega pouka, učinkovitejše metode preverjanja znanja, posodobitev praktičnega učnega procesa so samo nekatere reformne vsebine, ki nam jih lahko ponudi t.i. bolonjski proces (BP).

Eden ključnih problemov je določitev pravil in načinov prehodnosti med programi, v horizontalnem in vertikalnem prehodu; ponekod razpravljajo celo o priznavanju usposobitev, ki izvirajo iz neuniverzitetnega okolja, za dopolnjevanje kreditnega nabora. Ta določila bi morala seveda biti enotna, vsaj kot izhodišča na ravni države in ob upoštevanju vključevanja v EHEA. To prav kliče po določitvi nosilca vzpodbud in usmeritev. Švicarska praksa je npr. taka, da je država naložila skrb za oblikovanja enotnih izhodišč in realizacijo reforme švicarskima konferencama - univerzitetni (SUK) in rektorski (CRUS).

Zaradi didaktičnih razlogov bi bilo potrebno konkretneje zarisati možnosti uveljavitve novih učnih tehnologij, umeščanje učnih modulov in utemeljitve izpitnega režima ipd. v programih narejenih po bolonjski shemi. Ne pozabimo, da prav logistika učnih vsebin določa pripravo urnikov, je pogoj za načrtovanje učnih vsebin ter za presojo razpoložljivosti učiteljskih in kapacitet sodelavcev ipd., idr., kar v končni fazi pomeni tudi presojo materialnega okvira reforme. Najbrž je jasno, da s samim administrativnim ukrepom določitve dolžine študijskega leta in na socialno kočljivem skrajševanju trajanja študija ne bo že kar tudi povečana prehodnost študentskih populacij v študijskem procesu. Evropa na temelju dosedanjih izkušenj opozarja, da poenostavljena zamenjava nalepk brez dodatnih materialnih vložkov ne zagotavlja uspešne reforme. Govorijo o vsaj 15% dodatnem finančnem zalogaju. Ne delajmo si utvar, da bo že sama vključenost v BP presegla presojo, ko je vrednot izobrazbe bistveno povezana z imenom šolske ustanove. Da pa je določeni šoli pripisovana vrednost vedno posledica kvalitete, ki v znatni meri temelji na materialnih temeljih ustanov pa je tudi znano.

Pomembno bi bilo določiti značilne vzorce učnih blokov, najprej zaradi načrtnejšega izkoriščanja znotrajuniverzitetne učne ekspertize, nato zaradi meduniverzitetne izmenljivosti v nacionalnem okviru in seveda zaradi učinkovite vključitve v Evropski visokošolski prostor. Vsekakor bi kot vstopni podatek v reformo na ravni vsake od univerz, še bolje pa na ravni vseh slovenskih univerz morali doreči, ker tega ni eksplicitneje izrekla Novela zakona, kakšen naj bo pretežni model stopnjevanosti študija. Sedanja stihijnost omogoča načrtovanje kvečjemu konsekutivno oblikovanih programov, je pa daleč od tega, da bi lahko med fakultetami prilagajali kapacitete zlasti v podiplomskih programih. Otežena je dalje priprava povezanih (joint) programov in zelo bo moteno načrtovanje in usklajevanje t. i. Erasmus Mundus programov.

Še nekaj kratkih operativnih nalog bi bilo prav tako vredno opraviti: pripraviti terminološki besednjak za pojme, uporabljane v BP – za osnovo bi bila koristna predvsem naslonitev na dokumenta Tuning akcije; druga reč je, da bi dobili enoten slovenski in angleški formular za predstavitev predmetov – zopet je smiselna osnova najbrž Tuning dokument. Za opredelitev modularnih smotrov je potrebno pripraviti še opisne tekste za posamezne ciljne elemente modulov, letnikov in stopenj.

V panelni diskusiji Free Science na berlinski konferenci Wizards of OS 3 me je k razmisleku vzpodbudil Gradmannov komentar, ko se opredeljuje do pojmov »svobodnega« in »odprtega«, ki ju vzporedno navaja kot pogoja za delovanje znanosti. Svobodo naj bi pri tem določal prost dostop do objavljenega materiala, prav tako kot tudi do primarnih podatkov in postopkovnih metod. In kar se mi zdi še posebno pomembno je da, cit: »Odprto mora biti tudi sinonim za transparentne, korektne in učinkovite metode zagotavljanja kvalitete in presojo vpliva znanstvenega dela«. Posebno tehten se mi zdi poudarek, ki je namenjen ugotavljanju vpliva, ki ni a priori zapostavljen ocenjevanju kvalitete, ampak je predvsem namenjen priznavanju vpliva (»impact«). Tega lahko ima katerakoli ugotovitev, celo taka, ki je nerodno formulirana, v delih še nedorečena, včasih celo jezikovno slabo interpretirana, da le pri vrstnikih sproža novo iskanje in s časom vodi v novo znanje. Pomembno je, da je sporočena in da lahko postane vir, ne zaradi izpolnjevanja formalnih pogojev presoje, ampak ker je pomembna v svoji kontinuiteti. Torej tudi slabše formuliran rezultat, da je le razumljen in vsebinsko tehten in predvsem kadar sproža novino, torej je reproduktiven, je že lahko kazalec vreden odprtega pretoka. Vendarle pa bi se znanstveno sporočanje brez redakcije sprevrglo v kaotično poplavo materiala vprašljive kvalitete, obilje bi vodilo do povratnega učinka, ko bi se tudi sprožilno učinkovit material izgubil v obilju vsakovrstnega nekoristnega šuma. Toliko bolj je zato potrebno zagovarjati izčiščenje s pomočjo redakcijski postopkov, kjer pa skoraj ni boljše metode kot je ocenjevanje z vrstniki.

K pomembnim pogojem za ustvarjanje nove vednosti bi vsekakor dodal časovno komponento, torej hitrost njenega posredovanja uporabnikom. Na to pa lahko npr. pomembno vpliva tudi učinkovitost uporabljenega ocenjevalnega sistema presoje z vrstniki (»peer review«). Tudi tu lahko koncept Odprtega dostopa (»Open Access«) zaradi možnosti učinkovite izrabe z IT podprte komunikacije močno skrajša čas razširjanja novega znanja v raziskovalni srenji in je zato dodatno relevanten. Vesel bi bil, tudi ko bi se kdo oglasil z nestrinjanjem.

Čeprav sem spodnji tekst prvotno namenil informaciji za intranetno občestvo na oddelku, menim, da je v njem morda nekaj ugotovitev in predlogov, ki bi lahko zanimali še koga. Res da se nekatere informacije pojavljajo že v mojih prejšnjih dnevniških vnosih, pa morda to vendar ne bo preveč moteče:

» Med dokumentalisti, knjižničarji in tudi med raziskovalci v svetu odmeva zadnje dni odločitev velezaložbe Reed Elsevier, da bo poslej dovoljevala objavljanje pri njih natisnjenih člankov tudi na osebnih spletnih straneh avtorjev ali v t. i. institucionalnih depozitnih arhivih. Članka sicer ne smemo objaviti v obliki .pdf dokumenta, ki bi ga sneli npr. s ScienceDirecta in tudi zgolj »linka« ne smemo uporabiti, ampak ga lahko odložimo v tekstovni obliki. Pomagamo si lahko s svojo kopijo zadnje verzije članka, ki smo jo poslali v založniško redakcijo in to nato dodatno dopolnimo s korekturami, ki so rezultat pripomb recenzentov. Gre torej za t. i. predodtis (»preprint«), ki je nato popravljen ali pa govorimo o poodtisu (»postprint«), ki si ga avtor pripravi sam (npr. enostavno tudi tako, da uradni .pdf dokument prekopira v svoj .doc dokument. In še nekaj: kadar potem tak članek objavite, kot rečeno na svoji spletni strani ali v arhivski depozitni zbirki, je potrebno navesti tudi povezavo do elektronskega deponiranega članka v Elsevierjevi bazi, torej v ScienceDirectu (ali kakorkoli se bo vse to v prihodnje že imenovalo, saj krožijo govorice, da Elsevier pripravlja veliko reorganizacijo svojega arhiva revij v globalno bazo s karakteristikami ISI-jeve Web of Knowledge).

Čemu je vse to pomembno in pomembno je zelo! Najprej, ker po poti dodatno arhiviranih kopij na spletnih straneh, ki jih indeksirajo danes zelo popularni in učinkoviti iskalci, npr. Google in Yahoo, postane vaš članek neprimerno bolj viden, kot je bil doslej, ko je bil na voljo le tistim, ki so imeli dostop do plačljivih baz (in ki jih Google ne pregleduje!). Posledično lahko pričakujemo, da bo ob večji vidnosti tudi pogosteje citiran in tako nam zatrjujejo tudi raziskave informatikov (Lawrance, 2002). Druga velika prednost je, da z vzpostavljanjem inštitutskih depozitnih zbirk, in te bodo nujnost, pridobimo orodje za aktualno objavljanje celotne raziskovalne in strokovne intelektualne produkcije neke ustanove. To so okna v svet v pravem pomenu besede. In še več; to je osnova tudi za arhiviranje celotnih podatkovnih baz raziskovalnih rezultatov, kar omogoča hitro in učinkovito sodelovanje v mednarodnih raziskovalnih konzorcijih, povečano hitrost priprave skupnih objav, organiziranje virtualnih konferenc, recenzijskih sestankov, ipd. Da ne govorim o posebnem in ključnem pomenu tega za sodoben visokošolski pedagoški proces. Institucije bodo seveda zdaj morale pohiteti z ustanavljanjem svojih depozitnih zbirk in dober argument in vzpodbuda je prav omenjena akcija založbe Elsevier. Njeno eksplicitno in ekskluzivno dovoljenje za objavljanje le v inštitutskih bazah namreč onemogoča za te namene uporabiti nekatere že obstoječe nacionalne virtualne knjižnične sisteme, kot je v našem prostoru npr. COBISS. In vendar, ker naj bodo te inštitutske zbirke dogovorno oblikovane po standardih, ki jim omogočajo mrežno prepoznavo in popolno interaktivnost (s pomočjo t. i. metapodatkov), lahko virtualno nemoteno vstopajo v globalne sisteme izmenjave informacij. Eden takih standardov je zdaj že zelo uveljavljen standard OAI (Open Access Initiative), za katerega je mogoče na Spletu tudi pridobiti brezplačen software. Upam torej, da bomo pri nas na fakulteti dovolj hitro prepoznali pomembnost trenutnega dogajanja na področju pretoka informacij. Ta resda poteka rahlo v ozadju bolj očitnega vsakodnevnega aktualnega raziskovanja, ki pa mu šele razširjanje vednosti med raziskovalne vrstnike in druge uporabnike, ob posredovanju po sodobnih informacijskih poteh, zagotavlja pravo vrednost.«

Prejšnji teden je zagovornike Prostega dostopa (Open Access) razveselila vest, ki jo je sporočil največji komercialni založnik znanstvene periodike Reed Elsevier. Poslej bodo namreč dovoljevali avtorjem odlaganje njihovih člankov bodisi na osebnih spletnih straneh ali na spletnih straneh njihovih ustanov. Pri tem avtor ne sme uporabiti originalnega Elsevierjevega pdf dokumenta ali povezave na spletne strani založnika, ampak sam pripravi dokument na osnovi svoje kopije (preprinta ali postprinta), ki jo ustrezno dopolni s korekturami recenzentov in založnika do oblike objavljenega članka. Drugje kot na omenjenih dveh lokacijah naj bi člankov ne bilo mogoče odlagati, torej bodo v prihodnje ustanove morale poskrbeti, da bodo na svojih spletih organizirale tudi urejene arhivske strani za dela svojih raziskovalcev. Če bodo seveda ti arhivi tudi ustrezno dokumentacijsko podprti (z metapodatki), bo vidnost takih del v svetovnem prostoru vsekakor večja. To pa bo v pomoč promociji tako avtorjev kot raziskovalnih ustanov. Za vzpostavljanje takih podatkovnih baz je na voljo kar nekaj brezplačnih software-skih paketov, kot je npr. tisti, ki ga ponuja ameriški MIT v svojem Dspace projektu, ali pa tisti, ki je na voljo na Univerzi v Southamptonu. In ne nazadnje, tudi v Sloveniji so na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani v okviru Projekta SciX razvili programska orodja za ta namen.

V četrtek, 27. 5. sem se udeležil posveta o ECTS kreditnem sistemu in slovenski bolonjski reformi, ki ga je organizirala agencija CMEPIUS . Žal sem šele danes uspel najti čas, da zapišem nekaj vtisov s tega srečanja, zato so tudi občutki že nekoliko obledeli (predvsem pa je prvotna jeza že nekoliko izpuhtela…). Dopoldanski čas posveta je bil namenjen splošnejšim, uvodnim temam. Minister dr. Gaber je kot uvodničar v svoji, sicer jezikovno kultivirani maniri predstavil izhodišča slovenske bolonjske reforme, kot jih okvirja pravkar sprejeta nova visokošolska zakonodaja. Informiranim žal ni povedal nič novega in tudi takoj po nastopu je odšel (pač pogosto videna oblika obnašanja najvišjih predstavnikov državne administracije...). Tako tudi nisem mogel potrošiti vprašanj, ki sem si jih pripravil za to priliko prejšnji večer. Porabil sem jih sicer nato v Bolonjskem forumu na spletni strani MŠZŠ pa sem prepričan, da tudi tam ne bom dočakal odgovorov iz resorja. Ob nadaljnjih, dokaj bledih referentih je v dopoldanskem programu posveta izstopal le prof. Zgaga. V nastopu, za katerega se je pripravil baje v zadnjem trenutku, ker sploh ni bil predviden kot referent, nam je vendarle s svojimi vtisi iz delovanja evropskega projekta Tuning povedal daleč največ uporabnega. Za konec je dodal še nekaj prav dobrih osebnih predlogov k reformi. Res škoda, da na Univerzi njegove ekspertize ni konkretneje čutiti, zlasti, ker je mogoče prav v svežih materialih omenjenega projekta, ki so mimogrede na posebni spletni strani Pedagoške fakultete UL, najti veliko dobrih izkušenj in poročil o tem kako poteka reforma v Evropi, vključno s težavami.

Za nas »reformne operativce« je bil živahnejši popoldanski del posveta, ki je bil izveden v obliki delavnic. Žal ob katastrofalno zredčeni udeležbi. Res je žalostno: v avditoriju ni bilo videti nikogar iz resorja, tudi nobenega tretjerazrednega uradnika iz ministrstva in nikogar od tistih, ki npr. na UL skrbijo za reformna dejanja. Tako so tudi res številne in zelo konkretne pripombe in kritike naše visokošolske reforme za katere je v največji meri odgovoren prav resor izzvenele kot samopomilovalno jadikovanje žrtvovanih. Prijetno presenečenje so bile izkušnje, ki so jih o reformnih pripravah predstavili kolegi iz mariborske in primorske univerze. Razumljivo, oni vidijo v reformi mnogo večjo priložnost za promocijo; UL pa kot da počiva na lovorikah. Le na kakšnih…

Obeta se vendarle, da se bo v reformno dogajanje, zlasti v svetovanje aktivneje vključila služba CMEPIUS, tako nam je vsaj obljubila direktorica g. Širokova. Tako pomoč bi res krvavo potrebovali, zlasti ker so trenutni koraki precej kaotični. Na eni strani smo v mednarodnem povezovanju v večini na samem začetku, čeprav bi moralo to biti izhodišče. In manjka tudi cela vrsta drobnih dogovorov na ravni znotraj in med slovenskimi univerzami, ki bi šele zagotovili, da bi v polni meri zaživela izbirnost. Jasno bi morali dogovoriti tudi načelo sprotnega študija, pa nove oblike izpitnega režima, saj novi študij seveda ne bo več prenesel »večnih študentov, potrebno bo pogumnejše in bolj avtonomno uvajanje novih učnih metod in posodabljanje učnih vsebin … In zakon žal ni rešil bistvene dileme slovenske reforme, da bi namreč za osnovni tip sheme v stopnjevanosti določil shemo 3 + 2 , kot to načrtuje največji del evropskih univerz. Povsem odprt je tudi koncept financiranja novih programov, saj Uredba o paketnem financiranja brez dodatnih in jasnih določil o razporejanju sredstev med programi ne rešuje ničesar.