Podcasting

Kot kaže se na spletu uveljavlja novo močno orodje, t. i. »podcasting«. Poznavalci veste, da je to ponudba osebnih informacij, kot jih npr. dnevno pripravljamo v weblogih, le da pri tej novosti v splet pošiljamo zvočne datoteke, najpogosteje kot datoteke MP3. Sicer pa več o tem lahko preberete na strani Wikipedije. Zadeva je še toliko bolj mikavna, ker jo je mogoče sprejemati tudi z alternativnimi predvajalniki npr. tudi z iPodom ali pa z mobilniki (sicer ne kar običajnimi!). Celo eden velikih gurujev bloganja Lawrence Lessig se je že preskusil v tem mediju.

Soavtor Bloggerja Evan Williams zdaj pripravlja tudi svojo posebno platformo za ta spletni pripomoček z imenom Odeo.

Iskalci blogov

Za vse, ki želimo učinkoviteje raziskovati blogosfero s specifičnimi pojmi oz. na posebnih tematskih področjih bo zelo dobrodošel nov iskalec Blogdigger. No, tudi že doslej pri tej nalogi nismo bili povsem brez pomoči, drug tak iskalec, ki se je pojavil tudi nedavno je BlogFox, specializirano iskanje je ponujal tudi Feedster, lotile pa so se tega tudi večje hiše npr. Ask Jeeves s svojim AJ Blog. Uveljavljena je še kot podatkovni vodič pripravljena Blogorama, v nemškem prostoru pa imajo v čislih Bloglines.

Tekstovno rudarjenje napreduje.

Članek "Facts from Text—Is Text Mining Ready to Deliver?" avtorjev Dietricha Rebholz-Schuhmanna, Haralda Kirscha in Francisco Couto-e, ki je izšel v PLOS Biology (vol. 3 (2005) ) nam približa nekatere realne možnosti in tudi pasti novih pristopov pri upravljanju z znanjem (knowledge management). Članek je seveda v odprtem dostopu.

Pogled v LRB

Zopet je vredno pogledati v prihajajoci zvezek London Review of Books, ki nam prinaša med drugim tudi članek Slavoja Žižka z naslovom "Dva totalitarizma" in obravnavo trenutno pač v več vidikih aktualne teme. Na strani s člankom so povezave še do nekaterih drugih Žižkovih prispevkov.

"in/ali" IF

V četrtkovi prilogi dela Znanost nam je prof. dr. Žiga Turk ponudil v razmislek tehtno dilemo, ali je slavni dejavnik vpliva ("Impact factor" - IF) res pravo merilo za ocenjevanje slovenskih raziskovalnih projektov. Zadeva je aktualna zavoljo nedavno objavljenega Pravilnika o ocenjevanju in financiranju raziskovalnih in infrastrukturnih programov s strani Agencije za raziskovalno dejavnost RS.

Bologna... tretjič

Naša "bolonjska" reforma mi ne da miru. Sedim na sestankih in slišano me utrjuje v prepričanju, da je nekaj zelo narobe. Pomisleki me občasno prisilijo, da jih zapišem; morda bo koga zanimalo, zato ga usmerjam na stran Bologna 3.

Izobraževalne revije odprtega dostopa

Dr. Mihevc nas je pred kratkim na univerzitetni spletni strani Kakovost opozoril na revijo odprtega dostopa The Electronic Journal of e-Learning EJEL, ki je namenjena temam preučevanja, uvajanja in upravljanja virtualnega pouka. V zadnjem času to ni edina izobraževalna revija, ki se pojavlja v odprtem dostopu. Taka je tudi napovedana revija IJEDICT (z zelo dolgim naslovom!), ki naj bi povezala raziskave in prakso v uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije v izobraževanju. Revija SLEID (tudi z dolgim naslovom) je elektronska revija za prestrezanje problemov na križišču učenja, vrednotenja, inoviranja in razvoja. Revija IRRODL (zaradi dolgega naslova naj bo dovolj le akronim) ponuja znanje in razumevanje na področjih teorije, raziskav in prakse v t. i. odprtem učenju in učenju na daljavo. The ALN Magazine je namenjen temam asinhronega omreževanja pri pouku. BEEP že z naslovom Best Educational E-Practices kaže na vsebino, zahteva pa ta revija prijavo, ki je brezplačna. Computing Unplugged je namenjen mobilni učni uporabi. eLearn Magazine je novičarska revija, ki naj služi tistim, ki delajo, učijo in poučujejo na različnih področjih uporabe računalnikov. First Monday je revija o internetu na interentu. From Now On je revija odprtega dostopa o izobraževalni tehnologiji, ki zahteva prijavo uporabnika. Revija Information Week pogosto objavlja članke o e-(po)uče(va)nju. Revija Innovate je namenjena "on line" poučevanju in zahteva registracijo, ki je brezplačna. Journal of Technology Education izpričuje namen z naslovom. Kairos je elektronski časopis, ki raziskuje teme na križišču retorike, tehnologije in pedagogike. Learning Circuits promovira in razširja e-poučevanje. Učenju na daljavo je namenjena revija Online Journal of Distance Learning Administration. Revija The Teaching with Technology Today je posvečena učnim tehnologijam.

Konferenca Berlin 3

V Veliki Britaniji se je na univerzi v Southamptonu med 28. februarjem in 1. marcem letos zbralo 60 uglednežev iz akademskih ustanov, založb in knjižnic na tretji (nadaljevalni) konferenci Berlin 3 Open Access. Referate s te konference lahko na tem spletu pričakujemo v kratkem. Profesor Harnad, ključni zagovornik gibanja, ki želi doseči, da bi svetovna produkcija znanstvenega pisanja bila bralcem na voljo brez omejitev, je novinarjem povedal, da so dosegli pomemben premik meje v smeri doseganja tega cilja. Če je t.i. Berlinska deklaracija izpred treh let bila okostje, so mu zdaj dodali mišice. Skupina evropskih univerz in raziskovalnih ustanov, ki ustanavljajo t. i. institucionalna odložišča, kjer avtorji deponirajo spletne kopije polnega teksta svojih, v znanstvenih revijah objavljenih člankov, se vzpodbudno povečuje. Vprašamo se seveda lahko čemu npr ljubljanska Univerza ne zbere poguma za tak korak. Ko že nismo v elitnem klubu najboljših univerz bi lahko bili vsaj med onimi, ki pogumno in vizionarsko iščejo nove poti pri sporočanju svoji znanstvenih dosežkov javnosti. Končno bi tako raziskovalci samo vrnili del dodane vrednosti tistim, ki so njihovo raziskovalno delo financirali. In to nikakor v svojo škodo, ker z dodatnimi potmi do bralcev samo povečujejo odmevnost svojega raziskovanja. Res je, da pri pogumnejšem administrativnem urejanju tega področja kolebajo predvsem države v katerih imajo sedež mogočni svetovni založniki znanstvene revijalike. Slednji se seveda bojijo, da bi razmah Odprtega dostopa zmanjšal njihove dobičke. Vladni resorji previdno čakajo rezultate raziskave Evropske skupnosti o trgu akademskega založništva, ki je v teku. Ali pa lahko rečemo, da nekoristno odlašajo?

Revija o izobrazevanju

Naj vas opozorim na novo revijo v nemškem jezikovnem področju, ki se bo posvečala interdisciplinarnemu raziskovanju vseh vidikov izobraževalnega procesa. Pomembno je, da je revija na voljo v odprtem dostopu in da bodo prispevki ocenjevani z vrstniki; najdete pa jo na spletu z imenom Bildungsforschung.

mreža, ki omreži...

Nenavaden mož, tale Marcus P. Zillman, sicer pa je opremljen s spoštljivim naborom kvalifikacij, kot to razberemo iz njegovega življenjepisnega bloga. Mož je podjeten in podjetnik (The Virtual Private Library™) na področju posredovanja informacij. Ponuja jih na različne načine, tudi v obliki klasične knjižne izdaje. Primera sta: eCurrent Awareness Resources™ Business Intelligence Report in Internet Sources™ Manual. Za posamezna ožja tematska področja izdaja t. i. Internet MiniGuides. Razen tega pa deluje na več področjih tudi kot svetovalec in kolumnist. Zelo aktualen je njegov dnevniški blog, med njegovimi povezavami pa najdemo še dostop do različnih drugih rešitev ICTja. Vsekakor pa nas "omreži" s svojimi tematskimi spiski najrazličnejših spletnih naslovov, ki jih najdemo v obliki stalno ažururanih blogov in ki so opremljeni tudi z obsežnejšimi anotacijami. Kot vzorec značilne ponudbe spletnih povezav naj služi indeks aktualnih spletnih naslovov za področje agrikulture.

O blogih in "bloganju"

Če ste bili doslej zgolj bralec blogov ali ste novinec v tem mediju bo morda koristno branje, ki ga ponuja John C. Dvorak v svojem prispevku Understanding and Reading a Blog (for Newcomers). Morda vas to vzpodbudi, da se lotite priprave in urejanja lastnega bloga (ali webloga, kar je starejše in pravilnejše poimenovanje tega spletna programja). In če vas bo zamikalo si izberite ponudnika, ki omogoča prost dostop ali pa je vsaj poceni in je delo s programom zlahka obvladljivo. V to skupino šteje nedvomno Blogger, ki ga tudi sam uporabljam, razen tega izkušeni blogerji priporočajo še: Movable Type (koristi malo znanja v programiranju), Live Journal, Blogsome, Xanga, in 20Six UK ( ki omogoča tudi podporo mobilnemu bloganju - v svoj blog lahko vpisujete s pomočjo MMSa ali email-a). Sicer pa lahko obilo koristnih napotkov o blogih preberete npr. na servisu About.

O varni prehrani

Kot lahko preberemo v britanskem tisku je Food Standard Agency priporočila umik okoli 350 proizvodov iz britanskih trgovin zaradi morebitnega ogrožanja zdravja. Sporni so nekateri dodatki hrani, predvsem gre za barvilo Sudan I. Prav v vrhu spiska je znan proizvajalec Worcester omake.

Razširimo nabor pojmov...

Kot kaže bomo pri delu na Spletu vse pogosteje srečevali dva dodatna pojma: "moblog" in "linklogging". In kaj bi naj bil moblog - upam, da bomo kmalu dobili tudi poslovenjen izraz? Slike, ki jih posnamemo z GSM telefoni z vgrajenim fotoaparatom in možnostjo povezave na Splet (GPRS, UMTS, ipd.) pošljemo na posebno spletno stran, kjer jih dodatno opremimo s tekstom in tako oblikujemo prikupen spletni album. Zadeva ima lahko, razumljivo, tudi akademsko in strokovno uporabo. Najbolj znan moblog je baje tisti, ki ga ureja Joi Ito.
Linklogging obeta v znanosti še precej večjo uporabnost. S pojmom opisujemo povezovanje različnih vsebin na spletu, lahko brez globlje obdelave njihove vsebine. Lahko pa s tako povezavo oblikujemo tudi podatkovno zalogo referenc opremljenih s krajšimi opombami, torej z anotacijami in po potrebi s povezavo do polne vsebine npr. znanstvenega ali strokovnega teksta, s čimer pridobimo močno informacijsko orodje. Dva najbolj znana spleta te vrste sta CiteULike in Connotea, za biomedicinsko rabo pa nastaja splet Biologging. Podoben temu je tudi splet z imenom del.icio.us, v katerem lahko oblikujete lastne, anotirane sezname zanimivih spletnih naslovov, ki jih pa lahko pregledujejo tudi drugi uporabniki; ne imenuje se zato postopek zastonj "socialni bookmarking".

Evropska knjižnica (TEL)

Potem, ko je bil v letu 2004 uspešno zaključen evropski raziskovalni projekt TEL, je Konferenca evropskih nacionalnih knjižnic (CENL) odločila, da s prvim četrtletjem leta 2005 začne z delom Evropska knjižnica (EL) in nadomesti dosedanji portal evropskih nacionalnih knjižnic Gabriel. Med izvajalci projekta TEL, nato organizatorji EL in poslej med njenimi članicami je od vsega začetka tudi slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) in na njenih spletnih straneh lahko zveste več o projektu TEL.

kaj je Oriel?

Raziskovalcem v bioloških vedah se je vse težje znajti v podatkovnem bogastvu, ki ga ustvarjajo raziskave v genomiki in bioinformatiki; v pomoč naj bi jim poslej bila tudi nova iskalna orodja, ki jih jim bo ponudil nov portal Oriel iz hiše EMBO in ki je nastal kot projekt 5-tega Okvirnega evropskega programa.

eIFL.net in Odprti dostop

eIFL.net je neodvisna fundacija, ki uveljavlja razširjanje elektronskih knjižnih in revijalnih virov v deželah v prehodu in v deželah v razvoju. Slovenski partner COSEC jo opredeljuje kot največji mednarodni konzorcij knjižničarstva v svetu. eIFL.net je nedavno pričel z novo promicijsko akcijo uveljavitve Odprtega dostopa med svojim članicami v okviru katere bi predvsem podprli ustanavljanje institucionalnih depozitnih arhivskih baz (repozitorijev).

Pri NIH so se končno odločili...

3. februarja so ameriški Nacionalni inštituti zdravja (National Institutes of Health - NIH) končno objavili svoja pravila o objavljanju raziskovalnih rezultatov, ki so v delu ali celoti financirani z njihove strani. Načrt, ki bo stopil v veljavo 5. maja letos, obvezuje raziskovalce, da prostovoljno odložijo oz. oddajo končno obliko manuskripta raziskovalne objave, potem ko je bila ocenjena z vrstniki ("peer-review"), v arhivski elektronski bazi PubMed Central, kakor hitro je mogoče po objavi. Avtorji se lahko odločajo za takojšnjo javno oddajo ali pa najkasneje v 12 mesecih po objavi v reviji. Težave je mogoče pričakovati ob dejstvu, da je prepuščeno raziskovalcem, da se pogodijo z založniki revij o ureditvi avtorskih pravic.
Založniki neprofitnih založb (npr. znanstvenih društev) so se že oglasili z odklonilnim neodobravanjem take rešitve, prav tako pa tudi zagovorniki Odprtega dostopa niso zadovoljni; kot vsak kompromis je zadovoljstvo nekje v sredi. Vsekakor pa je to daleč več od tega, kar ni uspelo v Veliki Britaniji ob najprej napovedani potem pa umaknjeni podobni rešitvi s strani britanske vlade v lanski jeseni.

Kopičijo se dokazi, da OD značilno povečuje vpliv

Tudi najnovejša bibliografija, ki so jo pripravili pri OpCit Projectu nam zdaj že res s številnimi svežimi študijami nedvoumno potrjuje Lawranceovo tezo, da Odprti dostop (OD) močno širi in povečuje objavam vpliv, merjen s citiranostjo, med raziskovalnimi vrstniki. Raziskovalci pa še vedno, kot da ne verjamemo...?

Vzpodbujen s francoskim prevodom Suberjeve informacije A Very Brief Introduction to Open Access sem se odločil da ta koristen tekst prevedem tudi v slovenščino. Ta prevod je značilen primer uporabe principov Odprtega dostopa (OD), ko za prevod ne potrebujem posebnega dovoljenja avtorja, saj mi je ta omogočen s splošnimi načeli OD, deklariranimi z izjavami: iz Budimpešte, iz Bethesde in iz Berlina. Edino, kar mora prevajalec navesti je izvor originalnega teksta.

Challenged with the French translation of Suber’s A Very Brief Introduction to Open Access I decided to translate this useful information also into Slovenian. This translation is a typical demonstration of the Open Access (OA) rules, where the translator doesn’t need a special permission from the author, as this is assured already with the settled principles laid down in the declarations from Budapest, Bethesda and Berlin. The translator must only indicate the original source.

pri NIH so neodločni...

Razočaranje med privrženci Odprtega dostopa ob kolebanju ameriških NIH pri uveljavljanju objavljanja člankov, t.i. »postprintov«, v odprtem depozitnem arhivu PubMed Central, po šestmesečnem embargu in z najavo možnosti, da bi zamik lahko bil dolg celo leto dni, je veliko. Kot kaže je v politično negotovem okolju ameriške administracije pritisk velikih založniških hiš vendarle uspel. To pa pomeni, da je v zadnjem času, po nečastnem umiku soglasja vlade koncem lanskega leta k podobnemu predlogu v Veliki Britaniji, zdaj že drugič bilo ustavljeno obetavno napredovanje Odprtega dostopa v znanstveni žurnalistiki.

SCI in IF potrebujeta prenovo

V nedavnem prispevku v forumu revije American Scientist o Odprtem dostopu nam prof. Harnad znova ponuja zanimiv predlog, ki tokrat zadeva izboljšavo ISI-jevega citacijskega indeksa (SCI), ki mu avtor očita grobost pri vrednotenju raziskovalnega vpliva. Harnad predlaga uvedbo »citacijskga ranga« (»CiteRank«), ki bi ga dobili po rekurzivni metodi vrednotenja citiranja. Po njegovem predlogu bi npr. članek, A, ki citira članek B ne vrednotili zgolj kot enoto, ampak kot mnogokratnik enote v odvisnosti od števila citiranj, ki jih prejme sam citirajoči članek A. Idejo naj bi napajala rešitev, kot jo je uporabil Google za svoj PageRank in tudi zato predlaga Harnad ime "CiteRank". Pri Googlu so rešitev, zanimivo, razvili iz ISIjevega citacijskega rangiranja člankov, jo nadgradili, vendar ta izboljšava ni našla poti nazaj k ISI-ju predvsem zaradi tržno političnih razlogov, saj bi tak izračun najbrž ključnim, večjim revijam, ki predstavljajo hrbtenico ISIjeve baze, zmanjšal njihove faktorje vpliva. Sicer pa naj bi podobno rekurzivno načelo uporabljali tudi pri drugem citacijskem servisu, namreč pri Citeseeru.

Nadaljevanje Harnadovega predloga zadeva dodatno preštevanje uporabe informacijskih virov. Njegov doktorand Tim Brody je namreč ugotovil, da so spletni dostopi oz. kopiranja (»downloads«) skupaj s številom citatov boljši napovednik vpliva kot samo seštevanje citiranja, zlasti pa je tak način koristen za ugotavljanje zgodnje odmevnosti. Harnad dodaja še, da bi v celovit izračun vrednotenja vključili tudi anketno pridobljene podatke o člankih, ki bi jih raziskovalni vrstniki v preteklem letu ocenili kot najbolj vplivne. Nekaj, kar nas spominja na rešitev, kot jo BioMed Central ponuja v servisu Faculty of 1000 . In potem Harnad predlaga še, da bi vključili v kompleksno regresijsko enačbo za presojo raziskovalnega vpliva tudi utež dobljeno iz kocitacijskega faktorja, razen tega pa opozarja, da je treba skrbno preveriti motnje, ki jih vnaša samocitiranje, ne zgolj avtorjev, ampak tudi revij.

Zanimiv informacijski pripomoček

Opozoril bi vas rad na zanimiv in koristen spletni pripomoček. Kot opisuje svoj izdelek avtor Richard Cameron, podiplomski študent na Univerzi v Manchestru je »…CiteULike brezplačna spletna podpora za akademsko srenjo s katero lahko raziskovalci shranjujejo, organizirajo in si posredujejo članke, ki jih prebirajo. Ko najdete na spletu članek, ki vas zanima, ga zgolj z enim klikom shranite v svojo osebno knjižnico. CiteULike samodejno izbere podrobnosti citata, tako, da vam jih ni treba ročno vnašati – vse opravite iz svojega spletnega iskalca in brez posebnega dodatnega softwarea. Ker je vaša knjižnica shranjena na Spletu je dostopna iz vsakega povezanega računalnika in ugotovite lahko tudi kdo prebira iste članke kot vi. Odkrivate literaturo, ki je drugače morda ne bi zasledili«. Slabost orodja, ker je pač še v beta verziji, je v tem, da pokriva ta trenutek šele del spletnih bibliografskih portalov, a nekatere res pomembne (npr.: Association for Computing Machinery (ACM) portal, American Geophysical Union, American Meteorological Society, arXiv.org e-Print archive, CiteSeer, IngentaConnect, JSTOR, MetaPress, PLoS Biology, PubMed, PubMed Central, ScienceDirect in Wiley InterScience), vendar avtor pridno dodaja nove. Za učinkovitejšo orientacijo pri delu svetujem, da si preberete članek D. Chudnova in J. Frumkina o njunih izkušnjah z novo spletno pridobitvijo.

SciX se uveljavlja

Prof. Dr. Bob Martens iz dunajske Univerze je s svojim odložiščem ELPUB Digital Repository v katerem po principu Odprtega dostopa torej v polnem tekstu hrani konferenčne članke od leta 1997, izvrstno dokazal uporabnost SciX tehnologije tudi za podporo znanstvene in visokošolske informatike. Spomnili se bomo, da je pri razvoju tega orodja imel pomemben delež prof. dr. Žiga Turk iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ljubljanske Univerze, saj je projekt Evropske skupnosti na to temo tekel pod njegovim vodstvom. Žal ostaja ta koristen informacijski pripomoček doma neizkoriščen, ali pa me bo bolje obveščen bralec lahko poučil, da se motim? Bil bi vesel tega.

RSS širi vpliv in uporabnost

RSS je svojevrsten neologizem (tudi ker naj bi njegov akronim skrival vrsto pojmov, npr.: Rich Site Summary ali RDF Site Summary ali Really Simple Syndication) in kot spletna tehnologija postaja vse bolj zanimiv tudi v posredovanju znanstvenih informacij, kot nam želijo pojasniti Hammond in sod. (2004) v decembrskem članku D-Lib Magazine-a. Popularnost RSS raste vzporedno z naraščanjem priljubljenosti blogov in wikijev, ki učinkovito izkoriščajo prednosti te zveze za učinkovito informacijsko povezljivost različnih spletnih medijev. Nekaj o njegovi prostrani raznolikosti lahko najdemo na DMOZ-ODP spletnem direktoriju. Kratka zgodovina RSS je taka.

Preživela steklino.

Nenavadna, a razveseljiva in vzpodbudna vest (in še ena vest in še druga vest) prihaja iz Wisconsina (ZDA), kjer so po 11 tednih iz bolnišnice odpustili 15 letno deklico, ki naj bi preživela steklino brez zaščitnega cepljenja, a ob podpori inovativne terapije, kar je prvi tak primer v svetovni zdravstveni literaturi, saj so vse druge ozdravitve uspele z uporabo specifične vakcinalne zaščite.

Google Scholar še boljši...

Kot nas obvešča Gary Price v svojem blogu Resource Shelf, so pri Google Scholarju dodali v rubriki izboljšanega iskanja Advanced Scholar Search tudi možnosti izbire iskanja po datumu, avtorju ter naslovu in imenu publikacije. In priporočljivo si je prebrati navodila za tak poglobljen iskalni manever.

"Poplava" digitalizirane pisne dediščine

Tole, boste rekli, je zastarela vest. Res, samo dan kasneje, ko je Google objavil svoj načrt virtualne veleknjižnice (o čemer pišem tudi 17. decembra v tem blogu) , so 15. decembra letos tudi pri Internet Archive sporočili svetu svoj načrt, da so sklenili dogovor z desetimi (!) velikim svetovnimi knjižnicami o digitaliziranju knjižnih zalog, ki niso (več) predmet avtorske zaščite in njihovi sprostitvi v Odprti dostop na spletu. Ti dve prvovrstni novici bosta gotovo označili konec leta 2004 kot dogodka najodmevnejše teže.

Časovni trak Odprtega dostopa - Open Access Timeline

Bliža se konec leta in na vseh področjih delovanja pripravljajo obračune. Prof. Peter Suber, ki ga upravičeno pogosto omenjam v tem blogu, je to bilanco pripravil za gibanje Odprtega dostopa, še več, časovni trak je raztegnil v zgodnja obdobja te ideje, ki sega v čas devetdesetih let prejšnjega stoletja. Bilanca je markantna, dogodki zadnjega leta pa tudi zelo spodbudni in res nerazumljiva je kritična ocena nekaterih tržnih založnikov, ki razglašajo, da Odprtemu dostopu pojenjujejo moči. Pregled dokazuje prav nasprotno! Srečno Novo velja zaželeti Odprtemu dostopu in vsem, ki ga podpirajo, tudi v letu 2005. In seveda pridno bomo prebirali Suberjev blog.

The New Year is approaching and in all areas one is preparing balances of the past. Prof. Peter Suber, legitimately very frequently mentioned in my blog, has prepared such a yearly balance for the Open Access (OA) Movement, and even more, he stretched the timeline into the early starting of the OA in the nineties of the last century. The whole balance is remarkable, also the results in the last year are very stimulative, and it is impossible to agree with some publishers on the market who are claiming that the idea of the OA is losing momentum. The review proves differently. So, a Happy New Year to Open Access and to all its’ protagonists. And we shall meet in Suber's blog.

In še ena na temo Berlinske deklaracije

Ali se bodo slovenske univerze kaj zganile, če jim povem, da je 32 rektorjev italijanskih univerz 5. novembra letos podpisalo t. i. Mesinsko deklaracijo, kjer se pridružujejo izhodiščem Berlinske deklaracije. In malo za tem, 11. novembra, se je Berlinski d. pridružila tudi avstrijska rektorska konferenca. In tudi to je zanimivo: 25. oktobra so udeleženci konference ruske Narodne knjižnice podpisali St. Peterburško deklaracijo z jasno izraženo podporo načelom Odprtega dostopa.

Čas pa mineva

Berlinska deklaracija o Odprtem dostopu do znanja v znanosti in humanistiki je 22. oktobra letos dopolnila že svoje prvo leto, podpisovanje podpore, ki sledi splošnemu pozivu v zaključku deklaracije pa ne pojenjuje. Zadnji podpis npr. je z datumom 15. december letos, ko se je iniciativi pridružila Univerza Zuerich. Spomnimo se takratnega poziva, ki so ga zapisali v Deklaracijo: »Vabimo vlade, univerze, raziskovalne institute, raziskovalne agencije, fundacije, knjižnice, muzeje arhive, strokovna in znanstvena združenja, ki jim je skupna vizija izražena v Berlinski deklaraciji o Odprtem dostopu do znanja, da se pridružijo podpisnikom deklaracije«. In prav nerazumljivo je, da med dosedanjimi 53 podpisniki najdemo predstavnike ustanov iz praktično vseh držav nekdanje petnajsterice Evropske skupnosti, pa nobene podpisnice iz deseterice novopristopnic. In vendar bi prav pri teh državah lahko pričakovali izrazito soglasje z vizijo in cilji Odprtega dostopa, ko s pospešenimi koraki poskušamo dohiteti druge v Evropskem raziskovalnem in Evropskem izobraževalnem prostoru. Ali pa morda ne verjamemo v deklarativno izražanje načrtov in priložnosti, ki nam jih skušajo dopovedati drugi…?

Googlova veleknjižnica

Komentarji o najnovejšem projektu Googla, ko želijo prenesti v digitalno obliko in ponuditi bralcem v spletu 15 milijonov knjig iz zalog petih pomembnih svetovnih akademskih knjižnic, ne ponehajo. Od trdih, kritičnih razmišljanj z očitki o trženjski naravnanosti, kot jih najdemo v članku v Library Juice, do razmišljanj o vizionarski dimenziji tega projekta, kot jih je zapisal Bob Caylor v uvodniku časnika News Sentinel. In čeprav opazovalca najbrž prešine vznemirljivo pričakovanje nečesa res velikega, kot je to mogoče začutiti tudi iz besed Ronalda Milneja iz Univerze Oxford, ki jih citira Financial Times: ..."To bi lahko bilo pomembno, kot je bila iznajdba tiska v smislu, da bo ogromno količina znanja z lahkoto ponujena bralcem po svetu." Pa vendarle velja še počakati s končno oceno, vsaj do trenutka ko bo po rezultatih mogoče oceniti tudi uporabnost.

S CABI v nove čase...

Kako se z novimi izzivi časa, označenimi z digitalizacijo informacij in virtualizacijo medijev, spopadajo v preteklosti s klasičnimi modeli močno uveljavljeni vzdrževalci informacijskih baz in znanstveni založniki, izdaja intervju z dvema direktoricama iz vodilne britanske hiše kmetijske informatike, iz Commonwealth Agricultural Bureaux International – CABI, ki je bil objavljen v reviji Research Information .

... in šli bomo v harvardsko in še katero knjižnico...

To, da nas zdaj pri Googlu že skoraj dnevno presenečajo z vedno novimi informacijskimi orodji me sili, da ga znova omenjam v tem blogu. Naj torej potolažim bralce, da nisem plačan od Googlovih, da bi jim delal nekritično reklamo, le njihovi koraki me tako navdušujejo, da o tem pišem. Tokrat o novem projektu Google Print , ki ga načrtujejo med drugim z univerzo Harvard, kjer so začeli z digitalizacijo 40.000 tekstov od skupne zaloge 15 milijonov volumnov, Google pa bo materiale, ki so v javnem dostopu (public domain) ponudil v splošno uporabo na spletu. Ob tem bo omogočeno tudi tekstovno preiskovanje materialov, ki so avtorsko zaščiteni. Več o tem si je mogoče prebrati na spletni strani univerzitetne knjižnice Harvard z odgovori na vprašanja o tem projektu. Podobne projekte načrtuje v prihodnje Google še z nekaterimi ustanovami (uni. Oxford, uni. Stanford, uni. Michigan in New York Public Library). Kdaj bodo radovednežem na voljo prvi rezultati projekta, še ni znano.

veliko branja o Odprtem dostopu

Posebna številka revije Serials Review letnika 2004 (vol. 30, zvezek 4, strani 257-381) je v celoti posvečena Odprtemu dostopu (Open Access) in tudi založnik Elsevier je zanjo velikodušno dovolil odprti dostop. Ponujena nam je obilica relevantnega branja o tem aktualnem fenomenu, ki buri duhove raziskovalcev in informatikov v zadnjih letih in obeta, da bo
s časom spremenil globalno dostopnost znanstvene publicistike.

Kdaj dostop do vsega znanja

Ker sem bil opozorjen, da bo jutri predaval Brewster Kahle, digitalni knjižničar in spletni informatik, soustanovitelj Internet Archive, še prej pa lastnik Alexe in razvijalec WAISa, na temo "Universal Access to All Knowledge" na Library of Congress, sem pobrskal po spletu in našel video clip njegovega predavanja na isti lokaciji na podobno temo izpred dveh let. Imel sem lep večer ob poslušanju in gledanju prepričljivega vizionarja virtualnega posredovanja znanja, užitek, ki ga priporočam vsakomur.

in se Google Suggest

Koristno dodatno pomoč pri spletnem iskanju, zlasti v neznanem področju, ponuja nova izvedenka iskalca z imenom Google Suggest. Z zaporednim dodajanjem črk v izbranem geslu nam iskalec prikaže število zadetkov za vsak vnos v naraščajoči besedi, kadar ta predstavlja samostojno geslo.

Pri višjih oblikah guglanja (iskanja z Google iskalcem) je lahko zelo koristna tudi aplikacija GAPS - Google API Proximity Search. Določimo lahko namreč največjo razdaljo med dvema gesloma oz. drugače: ugotovimo lahko katere različne besede (od maksimalno treh) ležijo med dvema gesloma.

O Google Scholarju zares kritično

Zelo neprizanesljivo presojo novega iskalca Scholar Google je na osnovi temeljitega preskusa pripravil Peter Jacso.

Odprti dostop pri NIH

Predsednik Bush je preteklo sredo podpisal zakon o proračunu javnih ustanov, kar pomeni tudi 28,5 milijarde dolarjev za Nacionalne Inštitute za zdravje (NIH) in znotraj tega tudi pokritje Zerhounijevega predloga o financiranju Odprtega dostopa za vse raziskave financirane z javnimi sredstvi. Brez dvoma pomemben dogodek za zagovornike učinkovitega pretoka znanja.

Odprti dostop v novembru

Po reviji SPARC Open Access Newsletter, zvezek #80
povzemam pregled dogodkov na temo Odprtega dostopa v mesecu novembru, kot jih komentira Peter Suber. To je npr. vest o sprejemu načrta ameriških National Institues of Healths (NIH), da zagotovijo objavljanje raziskovalnih dosežkov oz. člankov iz takega dela v načinu Odprtega dostopa. Zdaj bo s sprejemom proračuna v kongresu v prejšnjem tednu to zares omogočeno. Vest je toliko bolj pomembna, če vemo, da bodo NIH največji javni plačnik biomedicinskih raziskav v svetu z vsoto 28 milijard dolarjev v letu 2005. Toliko bolj nenavaden in nerazumljiv pa je sklep britanske vlade v tem mesecu, ko je zavrnila predlog posebne parlamentarne komisije, da zagotovi prost dostop do raziskovalnih rezultatov iz javnega financiranja tudi v Veliki Britaniji . V novembru je bilo sporočenih tudi več nacionalnih iniciativ iz konteksta Odprtega dostopa, med odmevnejšimi so tiste iz Nizozemske, Avstralije, Italije, Indije, Namibije; Danske, Velike Britanije in Avstrije. Največji britanski naročnik biomedicinskih raziskav The Wellcome Trust načrtuje, da bo zavezal k Odprtemu dostopu celotno objavljanje, ki je rezultat njihovega financiranja in za ta namen bodo financirali tudi razvoj posebnega projekta t. i. "European PubMed Central" po ameriškem vzoru. In v novembru so objavljeni prvi predhodni rezultati obsežnejše študije Kaufmanove in Willsove o gospodarnosti objavljanja v modelu Odprtega dostopa; rezultati dajejo trdno in realno podporo tej obliki znanstvenega objavljanja. In še: v novembru je izšel novi obetaven spletni iskalec za raziskovalno rabo: Google Scholar; po napovedih naj bi Schoogle (kot mu hudomušno rečejo) močno podprl zagovornike, da ne rečem vernike Odprtega dostopa. Sicer pa sem o marsičem od tega obveščal že sproti pa vendar še več o vsem tem najdete v zgoraj citiranih novicah SPARC, ki se k nam vračajo vsak mesec in kjer najdete tudi obilje koristnih povezav.

Izgon GSR iz raja

Članek v The Scientistu opozarja, da je Nemčija s sprejemom novega zakona o gensko spremenjenih poljščinah postala dežela z najstrožjo tovrstno zakonodajo v Evropi. Zahteve zakona presegajo strogost Evropske direktive, posebno sporno pa je po mnenju raziskovalcev tega področja določilo, po katerem kmetovalec, ki goji gensko spremenjene rastline (GSR) jamči tudi za materialno škodo, ki jo s svojo prakso povzroči na sosednjih gensko nespremenjenih kulturah pa čeprav upošteva setvena navodila in ustrezno drugo zakonodajo. Komentatorji opozarjajo, da bo ta zakonodaja, ki predstavlja zmagoslavje za Zeleno stranko nemške vladne koalicije, pregnala iz države tako raziskave kot razvoj v segmentu rastlinske biotehnologije.

Schoogle...posrečeno, ali ne?

Scholar Google je, komaj se je pojavil, sprožil poplavo reakcij in komentarjev. Večinoma pohvalnih, vse do tega, da mu nekateri pripisujejo lastnosti revolucionarnega "premika paradigme". Informatik T. J. Sonderman mu je posvetil samostojen blog On Google Scholar, ki ga bo, sodeč po dosedanji vsebini, vredno slediti. Njegov kolega P. Jacso pa je oblikoval spletno stran za preskušanje z drugimi iskalci. Posebno mi je všeč, kako je Sonderman v naslovu svojega bloga duhovito okrajšal ime iskalca: pravi mu Schoogle; morda se bo pa to ime celo prijelo.

Učitelje "nategujejo", mar ne...

Z uveljavljanjem aktivnega pouka v naših visokošolskih programih na eni strani in z vse učinkovitejšim dostopom do kvalitetnih informacij preko spleta se med študentsko populacijo povečuje tudi »razvada« plagiatorstva. V delu je to pojav, ki temelji na nepoštenosti, deloma pa leži razlog, upajmo, da pretežno v nepoučenosti. Pogosto namreč študenti, ki uporabljajo spletne internetne vire menijo, da pri teh zaradi njihove vsesplošne dostopnosti ni potrebno navajati vira informacije in njenega avtorja. Problem je v svetu prepoznan kot zelo resen, saj ga kot značilno kategorijo goljufije zlasti na univerzah v tujini obravnavajo med hujšimi kršitvami študentskega etičnega kodeksa in ga tudi strogo kaznujejo. Dober uvod v tematiko si lahko pridobimo na izčrpni spletni strani o tem problemu, ki jo ureja prof. Lou Bloomfield, profesor fizike na Univerzi Virginia v ZDA. Na njegovem spletu najdete tudi brezplačen software za preverjanje tekstovne skladnosti različnih virov, kar je učinkovit način za odkrivanje plagiatov. Težave bodo seveda tam, kjer plagiator uporablja vir v jeziku, ki ni identičen jeziku njegovega izdelka; rešitev za tistega, ki preverja pristnost v tem primeru, je prevod krajšega odlomka, kar pa seveda zmanjša učinkovitost iskanja.

Nekaj dodatnih koristnih nasvetov in povezav do podobnih orodij najdete tudi na spletni strani Centra za informatiko in računalništvo pri The Higher Education Academy ali pa vam bo do prave poplave namigov pomagal Googlov iskalni poskus .

Vabim učitelje, da se tega problema temeljiteje lotijo, ne nazadnje, ker se moramo zavedi da tudi pri goljufanju velja tista slovenska: »Česar se je Janezek naučil, Janez zna« (vir. S. Prek: Ljudska modrost).

Kaj pravi razvijalec "Scholarja"

O Google Scholarju je zdaj mogoče prebrati nekaj misli, ki jih je prispeval njegov razvijalec Anurag Acharya in tudi koristne vtise Barbare Quint v njenem članku za Information Today, Inc.

Oglasil se je tudi urednik revije Search Engine Watch, Danny Sullivan in koristno komentiral novo pridobitev, napoti pa vas tudi na forumsko stran, ki zbira komentarje uporabnikov novega iskalca.

Priporočam tudi, da preberete, katere pomanjkljivosti novemu iskalcu očita Jay Bhatt na weblogu STLQ .

Še o Google Scholar-ju in Odprtem dostopu

V petkovem forumu o Odprtem dostopu v organizaciji revije American Scientist se je na objavo novega Googlovega iskalca Google Scholar z besedami odobravanja odzval tudi prof. S. Harnad iz Univerze v Southamptonu pač v luči pričakovanj, ki naj bi jih naj novi iskalec izpolnil pri nadaljnji uveljavitvi Odprtega dostopa (OA). Veliki guru OA Harnad pa opozarja, da ne smemo verjeti, kako bo nova storitev sama po sebi zagotavljala usluge OA. Jih bo le učinkoviteje posredovala, če bomo raziskovalci v čim večji meri objavljali po tem modelu. Vsekakor bo Googlova novost v povečani meri zagotavljal vidnost objav in jim tudi povečevala njihovo citacijsko odmevnost. Pogoj pa je, da jih objavljamo v OA. Po današnji oceni je v svetovnem merilu dostopnih v OA komaj do 20% revijalnih člankov: (1), (2), (3). Želimo si pač, da bi ob drugih vzvodih tudi Scholar pripomogel k osvojitvi preostalih 80%!

Za lažje razumevanje celotnega projekta OA morda ne bo odveč, če si ogledamo nekaj pomembnejših prispevkih Foruma omenjene revije v zadnjih petih letih, kot jih svetuje prof. Harnad:

"What Provosts Need to Mandate" (2003)

"University policy mandating self-archiving of research output" (2004)

"Mandating OA around the corner?"

"Guide for the Perplexed: Re: UK Select Committee Inquiry"

"Critique of PSP/AAP Critique of NIH Proposal"

"Critique of STM Critique of NIH Proposal"

In še nekaj dodatnih:

"Citation-Linking" (1999)

"Economic effects of link-based search engines on e-journals" (2000)

"A Search Engine for Searching Across Distributed Eprint Archives"

"Testing the citation-ranking search engine: Citebase" (2002)

"Scientometric OAI Search Engines"

"Need for systematic scientometric analyses of open-access data"

"How to compare research impact of toll- vs. open-access research" (2003)

"Measuring cumulating research impact loss across fields and time"

"Do Open-Access Articles Have a Greater Research Impact?"

"Early Download Impact Predicts Later Citation Impact"

"Self-Archiving Incentives: Download Impact Counts"

Google tudi za znanost...

Raziskovalci in informatiki, še posebno pa zagovorniki Odprtega dostopa (OA) smo se razveselili uvedbe novega iskalca, ciljno namenjenega pregledovanju in iskanju znanstvenih in strokovnih zapisov. Hiša Google je namreč v javno in brezplačno rabo sprostila iskalec Scholar Google, ki je trenutno še v beta verziji. Na sceni preiskovanja znanstvenega objavljanja je v zadnjem času tako prišlo do pravega prerivanja. Doslej je bilo za te namene najbolj popularno iskanje v Web of Science (WoS), ki pa je bila žal plačljiva usluga, zato smo zlasti naravoslovci radi posegali predvsem po uslugah zastonjskega NCBI PubMed-a. Kasneje smo vse več uporabljali tudi iskalec Scirus, ki ga je v odprti rabi ponujala založniška hiša Elsevier. In ta založnik nas je letos presenetil še s komercialno verzijo splošnega iskalca, z imenom Scopus. Scopus naj bi predvsem postal trda konkurenca WoS zaradi širšega zajema revijalnega fonda (WoS odbira iz 8.700 najbolj odličnih revij po ključu Thomsom ISI; Scopus pa iz 13.600 ocenjevanih revij svojega izbora) in zaradi možnosti citacijskega ocenjevanja.

Google je že dalj časa usposabljal svoj splošni iskalec za potrebe rešerširanja znanstvene publicistike in zadeva je končno dozorela v iskalec, ki poleg preiskovanja po načinu znanem že v klasičnem iskalcu, predstavlja tudi citacijsko bazo. Ponuja med rezultati namreč tudi število objav, ki citirajo najdeni dokument in od teh je nekatere mogoče tudi priklicati. Marsikdo bo obžaloval, da iskanja ni mogoče omejiti zgolj na objave, ki bi bile preverjene z oceno vrstnikov (peer review), drugi pa to zopet ocenjujejo kot prednost. Išče pa iskalec seveda vse objave, ki so dostopne v kateremkoli načinu Odprtega dostopa, kar bo nedvomno dodatna vzpodbuda, da se bodo avtorji še lažje odločali za objavljanje v tem načinu. Na nekaj slabosti novega iskalca pa nas vendar že opozarjajo tudi prvi ocenjevalci videnega, preberite npr. komentar v reviji Resource Shelf.

Črni ponedeljek za Odprti dostop

Vsem tistim v znanstveni srenji v Veliki Britaniji (posledično pa vsem njihovim številnim somišljenikom v svetu), ki so se v zadnjih letih trudili za uveljavitev Odprtega dostopa je odgovor britanske vlade ta ponedeljek prisolil krepko klofuto. Vlada je namreč zavrnila
priporočila v analizi posebnega odbora britanskega predstavniškega doma (House of Commons - HoC), ki je nastala v dolgotrajnem in študioznem delu številnih sodelujočih. Po besedilu proročila o analizi: »Scientific Publications: Free for all?« (o njej sem že pisal 20. julija letos tudi v tem blogu) naj bi v prihodnje znanstvene objave, ki so rezultat javnega financiranja, bile obvezane k javnemu objavljanju v odprtih arhivih znanja. Pobudi, ki jo je podpirala tudi britanska izobraževalna agencija JISC z uvajanjem alternativnih modelov publiciranja skozi več zadnjih let in ki naj bi bila izrazito koristna za vse udeležence v britanskih (in globalnih) raziskovalnih in izobraževalnih okoljih, se s tem seveda zelo slaba piše. V ozadju odklonilnega vladnega stališča, ki ga je med drugimi v dobrem delu pripravilo ministrstvo za trgovino in industrijo je najbrž pritisk lobijev profitnih založniških hiš, ki jih seveda prodor Odprtega dostopa zelo prizadeva, če ne celo ogroža. Natančen potek dogajanja je mogoče povzeti tudi iz parlamentarne spletne strani.

Kdo Vas posluša?

Če imate svojo spletno stran ali morda samo (web)log, vas bo morda zanimala možnost, kako lahko spremljate od kod prihajajo tisti, ki jih zanimajo vaše misli, vaši zapiski; zlasti še če s svojimi sporočili naslavljate mednarodno skupnost bralcev. Za ta namen lahko uporabite spletno orodje HitMaps, ki vam v zelo prijetni grafični ali bolje geografični obliki prikaže, od kod prihajajo »zadetki« dostopov do vašega spletnega naslova.

Če boste še malo bolj radovedni se sprehodite še po spletu razvojne skupine Knowledge Media Institute (KMI), kjer boste na strani Projects našli vrsto zanimivih softwareskih pripomočkov za kompleksno informacijsko podporo pri različnih opravilih (profesionalnih in razvedrilnih). In vsi ti pripomočki so uporabnikom prosto dostopni!

Ponovno kritično o IF

Znova je po objavi uredniškega komentarja 16. oktobra letos v ugledni reviji British Medical Journal – BMJ v znanstveni javnosti oživela razprava o ustreznosti Thomson ISIjevega dejavnika vpliva (Impact factor – IF ) kot oblike priznavanja odličnosti znanstvenega publiciranja. Do danes se je na uredniško kolumno odzvalo že 26 bralcev v glavnem s pomisleki do tega v marsičem spornega scientometričnega orodja.

Nacionalne vključitve v zlati Odprti dostop

Potem ko je pred dvemi leti britanska agencija informacijske tehnologije v visokem šolstvu JISC kolektivno vplačala članarino za vse britanske univerze v BioMed Central, lahko v letošnjem letu opazujemo še dve nacionalni pobudi celostnega nakupa članstva tega največjega elektronskega založnika znanstvene periodike. V oktobru sta tudi Norveška in Danska omogočili svojim raziskovalcem, da bodo poslej lahko brez plačila objavljali v zdaj že preko 150 uglednih revijah s področij biomedicinski in naravoslovnih ved (tretjina jih je zdaj tudi že vključena v ISIjevo merjenja dejavnika vpliva - IF).

Video intervju s prof. Harnadom

Bodisi s klicno, še bolje pa s širokopasovno povezavo (npr. ADSL) lahko prisluhnete in si tudi ogledate intervju znanega britanskega novinarja Richarda Poynderja s prof. Stevenom Harnadom, najbolj znanim zagovornikom zdaj že svetovno "razvpite" iniciative Odprtega dostopa (Open Access - OA). Opozorim naj, da za ogled potrebujete program Windows Media Player.

Zgovorni profesor Harnad nam v 25 minutah razloži obe osnovni paradigmatični obliki odprtega dostopa, t. i. zlati OA in zeleni OA, njun pomen in poskus napovedi prehoda druge oblike v prvo, ko bomo, kot upa prof. Harnad, kmalu v prihodnosti priče 100% OA. Sicer pa lahko njegovo uvodno vabljeno predavanje na isto temo najdete kot prezentacijo na letošnji oktobrski konferenci Symposium on Open Access to Knowledge and Scholarly Communication v Zuerichu (tam najdete v odprtem dostopu tudi ostale konferenčne prispevke) .

Nova OA revija v mikrobiologiji

Z veseljem sem ugotovil, da se je med novimi revijami, ki stopajo na vse bolj popularno pot odprtega dostopa (Open Access - OA) tudi mikrobiološka revija. Govorim o reviji International Microbiology - IM, ki je uradna publikacija španskega mikrobiološkega društva - SEM. Nikakor ne gre za novo revijo, saj je pričela izhajati že leta 1947 kot Microbiologia Espanola in je od leta 1998 med bralci pod sedanjim naslovom. Objavlja v angleškem jeziku znanstvene članke različnih kategorij iz vseh področij mikrobiologije in je indeksirana v številnih svetovnih bazah, med drugim tudi v odlični španski bazi elektronske znanstvene online knjižnice SciELO pa tudi v dveh bazah iz okolja Thomson-ISI: BIOSIS in CC/ABES.

Z letošnjo septembrsko (tretjo) številko vstopa IM v krog revij odprtega dostopa in o Odprtem dostopu so uredniki v tem zvezku pripravili tudi izvrsten uvodni članek o odprtem dostopu.

Kvadratne "bakterije"...

Potem ko smo jih doslej poznali zgolj po mikroskopskih slikah vzorcev iz naravnih okolij, je zdaj avstralskim mikrobiologom uspelo tudi vzgojiti kvadratne "bakterije". Te je prvi opisal že leta 1980 A.Walsby, ki je govoril še o bakterijah. Vendar je prva izolacija mikroorganizmov, gre pravzaprav za haloarheje v prav zares kvadratni obliki, uspela D. Burnsu šele leta 2002 iz avstralskih slanih jezer, zdaj pa je to tudi objavljeno v FEMS Microbiol. Lett. Kot pravi vodja raziskovalne skupine M. Dyall-Smith, uspevajo ti organizmi v vodah, skoraj zasičenih s soljo.

Forum visokošolske didaktike

Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko (SDVD) je k svojemu siceršnjemu virtualnemu stiku s člani in prijatelji društva po poti spletne strani zdaj dodalo še spletni forum. Kot pravi tajnik društva doc. dr. B. Mihevc, naj bi bil "Forum visokošolske didaktike" za člane SDVD, univerzitetne učitelje, asistente in tudi študente ter druge, ki se čutijo odgovorne za razvoj poučevanja in študija v slovenskem visokem šolstvu nova možnost za razpravo o vprašanjih, ki jih prinaša univerzitetna reforma, znana kot "bolonjska".

Pripravljen je genetski zemljevid goveda.

Sporočili so, da je uspelo gensko kartiranje goveda. Prvi grobi genski zemljevid so pripravili v mednarodnem konzorcijskem projektu, s težiščno vlogo na Baylor College v Houstonu (Texas, ZDA), za govedo pasme Hereford, pridružili pa se mu naj bi kmalu tudi zemljevidi drugih pasem.

Springer bo zavaroval dediščino...

Založnik Springer načrtuje, da bi odložil na spletu celotno vsebino svojih 1250 znanstvenih revij, vse do najstarejših iz leta 1886. Med njimi so npr. tudi članki Alberta Einsteina o teoriji relativnosti. Reuters poroča, da so se Springerjevi lastniki (Cinven&Candover) odločili v projekt vložiti 18 milijonov $.

Harnadovih deset let borbe za OA

Svobodni novinar Richard Poynder je v nedavnem članku "Deset let kasneje" v reviji Information Today hvalevredno obeležil desetletno zavzemanja prof. Stevana Harnada iz Univerze v Southamptonu (UK) za idejo Odprtega dostopa (Open access). Obletnica je vsekakor vredna omembe in občudovanja vztrajnosti najvidnejšega med borci za prost dostop do znanstvenih informacij v vseh različnih izvedbenih oblikah, ki jih je v teh letih predlagal.

Dodatna podpora NIH OA predlogu...

V septembru so predlog ameriških NIH o odprtem dostopu, potem ko ga je v avgustu podprlo 25 nobelovcev (o tem sem v tem blogu pisal 30. 8. letos), pisno podprli še: 9. septembra ameriška Gospodarska zbornica, 16. septembra Nacionalna akademija znanosti in 27. septembra Združenje ameriških univerz. O vsem tem obširneje piše prof. P. Suber v današnjem SPARC Open Access Newsletter, št. 78.

Živahen forum o Odprtem dostopu

Mreža GPGNet gosti diskusijski forum o Odprtem dostopu (Open Access); vanj se lahko tudi aktivno vključite. Tekst forumskih prispevkov predstavlja žametno pot do osnovnih vedenj o tej obetavni iniciativi, vključno s povezavami do najpomembnejših zalog znanja s tega področja. Kdor želi zgolj spremljati razpravo mu svetujem skok na stran s kazalom prispevkov in odmevov dosedanjih razpravljalcev.

Odprti dostop povečuje citiranost

Potem ko je Lawrence leta 2001 v reviji Nature zelo odmevno zatrdil, da podatki kažejo, kako imajo publikacije v odprtem dostopu (OA) večji vpliv (ocenjeno po citiranosti) od tistih v revijah s klasičnim dostopom, so si sledile številne objave s podobnimi ugotovitvami. Koristna bibliografija izpod peresa Steva Hitchcocka o tem je dostopna, seveda v odprtem dostopu, na spletni strani OpCit projekta.

Bo UL dobila digitalno knjižnico?

Zelo me je razveselila vest, da se je tudi ljubljanska univerza (UL) odločila zastaviti projekt digitalne knjižnice. Pri tem pa bo seveda zelo pomembno, da bodo najbrž skromno odmerjena sredstva skrbno izkoriščena, da bo zagotovljena najširšemu krogu uporabnikov UL manjkajoča infrastruktura najširše uporabnosti, da bodo izkoriščene že znana rešitve, ki jih je dovolj in da bodo rešitve usklajene z globalno usklajenim konceptom Odprtega dostopa. Torej, da bo kar najmanj časa in sredstev porabljenega za razvijanja novega programja, zlasti preden ne izkoristimo vsega uporabnega, kar je bodisi razvito v doslej še neizkoriščenih domačih programskih rešitvah kot jih je npr. ponudil projekt SciX ali kar je na voljo v zbirkah odprtokodnega programja. Značilna primera tega sta programski opremi, ki ju nudi budimpeštanska iniciativa Odprtega dostopa ali pa programje digitalne knjižnice pri MIT, na kateri temelji baza DSpace. Upam, da tudi ne bo izpuščena priložnost, da istočasno vzpostavimo učinkovit in enoten univerzitetni sistem poučevalnega/učnega materiala in IT procesov, ki bi ga bilo seveda smiselno graditi na izhodiščih t.i. Knowledge based systems (KBS). Posrečene možnosti v tej smeri ponuja npr. odprto programje Drupal.

WIKIPEDIA dosegla rekord...

Katera je najobsežnejša svetovna enciklopedija? Britannica...? Encarta...? Napačno! Za največjo svetovno enciklopedijo velja Wikipedia, elektronska enciklopedija Odprtega dostopa. Še več, koncept njenega sestavljanja temelji na sistemu za spletno soustvarjanje, na t. i. Wiki-ju in o tem še nekaj misli tukaj.

Da je Wikipedia res obsežna dokazuje obvestilo, da je pravkar dosegla milijon člankov. In ali ste vedeli, da imamo tudi slovensko izdajo; pojdite na splet Wikipedija in se prepričajte, morda se tudi odločite, da boste sodelovali pri njenem nastajanju. Kot rečeno, ne samo da lahko to enciklopedijo berete, lahko jo tudi sestavljate. In slovenska izdaja sploh ni najslabša med raznojezičnimi vrstnicami.

JISC je obnovil abonma...

Britanski odbor The Joint Information Systems Committee (JISC) s funkcijo agencije za podporo uveljavljanja uporabe informacijske tehnologije v visokem šolstvu, je za leto dni obnovil kolektivni abonma vseh britanskih univerz za BioMed Central (BMC), največjo založbo Odprtega dostopa v svetu. BMC izdaja preko 150 elektronskih revij za objavljanje originalnih raziskav, ki so vse v polnem tekstu dostopne bralcem brez omejitve in za objave revijalnih preglednih člankov, za katere je zahtevana naročnina. Stroške objave originalnih raziskav pokrije avtor sam s pavšalnim plačilom 500 €, lahko pa jih prevzamejo ustanove za svoje raziskovalce-avtorje v obliki letnega abonmaja. Objava o JISCovi finančni odločitvi pomeni tudi simbolno podporo parlamentarnega načrta, da bi rezultati javno financiranega raziskovanja našli nemoteno pot do vseh zainteresiranih bralcev.

Iniciativa NIH "gre naprej"...

Pretekli četrtek zvečer je Predstavniški dom ameriškega Kongresa s prepričljivo večino sprejel zakon o financiranju ministrstev javnih dejavnosti in tako med drugim tudi predlog direktive o dostopu do raziskovalnih rezultatov, kar pravzaprav pomeni uzakonitev načela Odprtega dostopa. Sledi samo še glasovanje v Senatu.

Potočnik na čelu evropske znanosti

Z obsežnim komentarjem se je na načrtovano imenovanje dr. Janeza Potočnika, evropskega komisarja iz Slovenije, na mesto "evropskega ministra za znanost", nemudoma odzval tudi osrednji časnik aktualnih znanstvenih novic The scientist. Predvsem je v članku poudarjen izziv, ki ga bo novemu komisarju predstavljala uveljavitev Lizbonske strategije, v okviru dokončne utrditve Evropskega raziskovalnega prostora pa pomembne organizacijske spremembe, ena med večjimi je gotovo ustanovitev evropske znanstvene agencije (European Research Council).

Servis SCOPUS

Peter Jacso nam je v Thomson/Gale-ovem septembrskem revialnem komentarju ponudil koristno študijo o novem Elsevierjevem abstraktnem/indeksnem servisu Scopus, ki ga primerja z znanimi lastnostmi baze Web of Science. Kritično isto podatkovno bazo obdela tudi Jill O’Neill iz NFAIS.

Zlate in zelene poti k odprtemu dostopu

Pod gornjim naslovom so mi v Znanosti, prilogi dnevnika Delo, 2. septembra letos objavili prispevek v katerem predstavljam obe odmevni pobudi o nadalnji uveljavitvi Odprtega dostopa v ZDA in Veliki Britaniji. Integralni tekst ( z delujočimi povezavami) najdete na strani Doc20 osebnega spleta

Kemijske znanstvene revije

Zanimivo pomoč za orientacijo pri objavljanju v kemijski znanstveni periodiki najdemo na knjižnični spletni strani univerze Lehigh pod naslovom Chemistry Journal Trends avtorja Brian-a Simboli-ja.
V povezavah spoznamo nabor kemijskih revij s podatki o založniških kriterijih, o cenah, o specifičnih vsebinskih težiščih revij in podobnem, pri čemer pa ni opredeljevanja do kvalitete vsebine.
Zelo koristno in upamo lahko samo, da se bodo po tem vzoru pojavile še informacije o revijah na drugih disciplinarnih področjih!

Odprto pismo nobelovcev...

26. avgusta letos je 25 Nobelovih nagrajencev s področij naravoslovja in ved o življenju naslovilo na ameriški Predstavniški dom odprto pismo v katerem i z r a z i t o p o d p i r a j o nedavni predlog naslovljen Nacionalnim inštitutom zdravja (NIH), da omogočijo davkoplačevalcu odprt dostop do celovitih elektronskih tekstov vsakega manuskripta, ki poroča o delu podprtem z dotacijami ali pogodbami s strani NIH tako, da jih posredujejo v bazo PubMed Central.

Odprti dostop (OA) se nezadržno širi…

Po zadnjih obvestilih prof. Harnada se je s prehodom Royal Society of Chemistry(RSC) preko »zelene meje«, število zelenih revij po načinu avtorskega arhiviranja povečalo na 92% (8272 od 8996). Od tega je 71% samoarhiviranja poodtisov (»zelene«); 21% samoarhiviranja predodtisov (»bledozelene«); 8% pa ostaja »sivih« po barvni lestvici OA. Baza ROMEO te spremembe že upošteva.

K večji odličnosti MEDLINE revij po poti OA?

Nedavni predlog v ameriškem Predstavniškem domu, po katerem naj bi avtorji znanstvenih člankov, kjer so kakršenkoli del stroškov v raziskavi prispevali tudi Nacionalni instituti zdravja (NIH), obvezno deponirali ta dela tudi v arhivsko (depozitno) zbirko PubMed Central in to potem, ko so bila dela sprejeta v formalni oceni vrstnikov (peer review) v revijah iz spiska baze PubMed pri Nacionalni medicinski knjižnici (NLM). To bo dalo dodatno težo tudi presoji odličnosti znanstvenih revij, ki jih NLM vključuje v svoj indeks MEDLINE na osnovi izbranih kriterijev. Baza Medline indeksira okoli 4700 revij, ki bodo poslej zaradi Odprtega dostopa(OA) vsebin še bolj dostopne bralstvu. To zanje pomeni tudi večjo opaznost, kar dokazujejo dosedanje raziskave, po katerih »online« dostop do polnega teksta raziskovalnim objavam močno povečuje njihovo citiranost (Lawrence, 2001). Končno odločitev o usodi NIH OA načrta lahko pričakujemo med letošnjima septembrom in novembrom.

Načrti v Evropskem raziskovalnem prostoru (ERA)

Načrtovalce evropske znanosti čakata z jesenjo vsaj dva velika izziva: pričetek razprave o 7. Okvirnem programu (7OP) in razprava o vzpostavljanju Evropskega znanstvenega sveta (ERC) z nalogami agencije za financiranje usklajenega evropskega znanstvenega programa. V dosedanjih odmevih na razpravo o 7OP so zaznavni pomisleki k dosedanji praksi Mrež odličnosti zaradi njihove velikosti in kompleksnosti in so zato glasne pobude podpore krajšim, manj obsežnim projektom. ERC bo najbrž spremljalo težavno rojevanje, saj razpravljavci opozarjajo, da je potrebno najprej v primerjalni analizi presoditi učinkovitost financiranja obstoječih nacionalnih raziskovalnih programih, preden se oblikuje evropska agencija.

PubMed priročnik

na spletu ameriške Nacionalne medicinske knjižnice (NLM) najdete posodobljen priročnik PubMed. Mimogrede za nepoučene: PubMed® je najbogatejši sistem za iskanje informacij (bibliografskih in faktografskih) v področju ved o življenju ("life sciences") in ga vzdržuje NLM. Priročnik za delo v zbirki PubMed je prirejen prednostno za delo z Microsoftovim iskalnikom Internet Explorer®, ki mora biti povezan z slikovnim predstavitvenim orodjem "Flash™ player". Tega lahko brezplačno dobite na spletu firme Macromedia® ()

Cell Press se odpira

Cell Press najavlja, da bo arhiv vseh devetih revij tega založnika od 1. januarja 2005 na voljo v odprtem dostopu, torej v polnem tekstu (z izjemo zadnjih dvanajst mesecev) in sicer vse od leta 1995.

Knjige v Odprtem dostopu

Prodor weblogov in gibanje za Odprti dostop sta našla zanimivo stično točko. Potem ko je nedavno guru odprtega pretoka kreativne misli Lawrence Lessig svojo knjigo »Free Culture« ponudil tudi v elektronski obliki na internetu, je zdaj svojo knjigo »We the Media: Grassroots Journalism by the People, for the People« , v kateri se ukvarja s prihodnostjo in vplivom "blogosfere", v odprti spletni dostop ponudil tudi publicist Jan Gilmore. Knjigo si lahko torej naložite, avtorjevi prijatelji pa svetujejo, da si knjigo tudi kupite, na voljo je preko Amazon.com.

Avtorji so ključ do Odprtega dostopa

O Odprtem dostopu (»Open Access«) še vedno premalo govorimo, saj kažejo ankete, da celo med raziskovalci ta iniciativa še ni dovolj sprejeta. Nedavno je E. Pelizzari v reviji Libri (povzemam vpis iz bloga dr. P. Subra z dne 8. 8. 2004) objavil rezultate ankete med raziskovalci v družboslovju na Univerzi v italijanski Brescii o možnostih arhiviranja raziskovalnih del v odprtem dostopu . Res je 44% tistih, ki so odgovorili na anketo, poznalo to možnost, vendar pa so komaj 4% uporabili možnosti takega arhiviranja in le 33% raziskovalcev je v arhivih odprtega dostopa tudi iskalo informacije. Je pa 61% raziskovalcev potrdilo, da so pripravljeni svoja dela arhivirati v institucionalnih depozitnih arhivih (imenovanih tudi repozitorijih), ko bodo ti izpolnjevali njihova pričakovanja. Pisec ugotavlja, da torej ključno vlogo pri uveljavitvi institucionalnega shranjevanja intelektualnega opusa nosijo raziskovalci-avtorji.

Deset let mikrobiologije na BF Univerze v Ljubljani

Končno so v FEMS Circular-ju (julij 2004, št. 56, str. 3 in 4 ) objavili kratko informacijo, v kateri sem predstavil desetletne izkušnje, odkar na fakulteti izvajamo dodiplomski študij mikrobiologije. In zdaj ko smo pred korakom, da študijski program v okviru bolonjske prenove nekoliko posodobimo, bi to morda lahko učinkovito storili v obliki evropske ali regionalne mreže mikrobioloških študijskih programov. Ne zgolj zavoljo obletnice, tudi zato, da bi morda taka pobuda našla odprta ušesa še kje, sem v FEMSovem časopisu spregovoril o jubileju našega študija.

Bolonjski proces v britanskem visokem šolstvu
 
Zaslišanje novega direktorja Urada za visoko šolstvo (Higher Education Directorate) na britanskem izobraževalnem ministrstvu (Department for Education and Skills - DfES), profesorja Sira Alana Wilsona, pred Komisijo za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 22. marca 2004, je med drugim razkrilo precej nedorečenost pri uveljavljanju bolonjske reforme v evropskem prostoru in zlasti v Veliki Britaniji. Iz poročila o zaslišanju naj povzamem zgolj poglavja, ki obravnavajo bolonjski proces.
 
Poglavje 5 obravnava harmonizacijo v strukturi bolonjskih stopenj, ki velja za eno od spornejših točk evropske reforme. Kot prednostna je vendarle označena formula 3 leta (“bachelor”) + 2 leti (“master”) + 3 leta (doktorat), kar pa povzroča v Veliki Britaniji skrb, ker pri njih prevladuje na stopnji »master« enoletno izobraževanje. Ob tem dodatno vse bolj silijo v ospredje integrirani štiriletni programi “bachelor/master” zlasti v inženirskih in fizikalnih vedah (MChem in MPhys).
 
Poglavje 6: Na Inštitutu za fiziko (The Institute of  Physics - IOP) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) in na Kraljevskem kemijskem društvu (Royal Society of Chemistry – RSC) (glej spletno stran tukaj  in tukaj) so še posebej zaskrbljeni, ker se bojijo, da taki štiriletni programi ne bodo priznani v Evropi kar bi seveda omejevalo zaposljivost britanskih diplomantov in ogrozilo tržišče izobraževanja tujih študentov. Ministrstvo sicer pomirja zaskrbljene s pojasnilom, da pravzaprav Evropa prehaja na britanski model in da zaskrbljenost ni potrebna. Obe ustanovi, tako IoP kot RSC pa vztrajata, da je spremljanje dogajanja potrebno in da je nujno z vladno akcijo sprožiti dialog med  univerzami, ki trenutno niso posebej dejavne. Društvi tudi zamerita vladi, da bolonjski proces niti z besedico ni  omenjen v sicer zelo odmevni vladni Beli knjigi  o visokošolskem izobraževanju iz leta 2003.
 
Presenetljivo je v poročilu poglavje 7, ko je zasliševani kandidat  prostodušno priznal slabo poznavanje bolonjskega procesa in se s tem izpostavil trdi kritiki Komisije. Ko je skušal zagovarjati stališče, najprej, da je prav sistem Velike Britanije najbližji splošni evropski skladnosti in dalje, da štiriletni integrirani programi niso ogroženi, so ga zavrnili, da to, da ne bo večjih sprememb še ne pomeni, da spremembe vendarle niso potrebne. In zgolj upanje, da britanski štiriletni integrirani programi niso ogroženi ne pomeni, da je mogoče biti brezskrben. Javnost upravičeno pričakuje od ministrstva jasne usmeritve in Komisija je tudi posebej svetovala, da je o tej temi potrebno sprožiti splošno razpravo med univerzami in ukrepati, kjer bo potreba razvidna. 
 

Britanska parlamentarna razprava o OA
 
Po nekajmesečni odmevni parlamentarni razpravi je Komisija za znanost in tehnologijo britanskega Spodnjega doma 20. julija objavila poročilo “Scientific Publications: Free for all?” za katerega zaradi  temeljitosti in izčrpnosti pri delu verjamejo, da bo imelo najširši odmev in vpliv na prihodnost modela odprtega dostopa pri znanstvenem objavljanju (tudi v svetu). Poročilo in dodatki so od danes dostopni na spletni strani.
 
Prof. dr. Peter Suber (Earlham College, Richmond, ZDA) je povzel bistvena priporočila dokumenta in ker je ves čas skrbno spremljal delo Komisije je njegov pogled zelo izčiščen in naj zato v dobesednem prevodu predstavim njegove poudarke: 
(1) Vlada naj zagotovi sredstva, s katerimi bodo vse britanske univerze lahko vzpostavile institucionalne depozitne arhive v konceptu Odprtega dostopa (OA).
(2) Avtorji člankov, ki temeljijo na raziskavah iz javnih (vladnih) sredstev naj vložijo njihove kopije v svojih institucionalnih depozitnih arhivih.
(3) Vlada naj oblikuje “osrednje telo”, ki bo nadzorovalo vzpostavitev institucionalnih depozitnih arhivov, njihove potrebe pri omreževanju in njihovo skladnost s tehničnimi standardi, ki naj zagotavijo maksimalno funkcionalnost (predvidoma ob uporabi OAI metapodatkovnih protokolov). 
(4) Vlada naj pomaga pri vzpostavljanju sklada, ki bo pomagal avtorjem pri plačilu članarin za objave v revijah odprtega dostopa. Komisija še ne želi podpreti modela vnaprejšnjega financiranja OA revij (ki delujejo po načelu “avtor plača”) ampak želi to urejati preko sklada, tako da bi podprla nadaljnje preskušanje modela.
(5) Vlada naj razvija obsežno in trajno strategijo Odprtega dostopa, vključno z revijami OA,  in jo obravnava kot “nujno nalogo”.
(6) Univerze naj oblikujejo postopke za ravnanje z avtorskimi pravicami svojih sodelavcev, ki jih bodo ti v prihodnje v vse večji meri želeli zadržati.
(7) Vsi koraki morajo biti izvedeni na način, ki ne bo ogrožal "strogega in neodvisnega ocenjevanja objav s strani sovrstnikov - peer review". 
(8) Vlada naj financira British Library, da bo prevzela dolgoročno shranjevanje digitalne dediščine znanja.
(9) Ker je tržišče znanosti in znanja mednarodno, naj vlada z “dobrim zgledom deluje kot zagovornik sprememb na mednarodni sceni ". 

Šele danes sem naletel na spletni strani CORDISa na dokument z imenom »Financial standing and performance of European universities – an international data comparison« z datumom januar 2004, za katerega pa doslej nisem zasledil, da bi ga komentirala kdo iz našega pripadajočega resorja. Nisem ga še sicer uspel natančneje pregledati, vendar že pri površnem pogledu padejo v oči nekateri za našo Univerzo kritični podatki iz konteksta javnega financiranja. Morda se bo kdo lotil temeljitejše analize, njemu bi predvsem namenil nekaj vprašanj in morda nekaj usmeritev, kaj bi veljalo preveriti. Vsekakor pa bi za ustrezno presojo učinkov javnih sredstev, ki se trošijo v univerzitetnem raziskovanju in za temeljitejšo primerjalno analizo z evropskimi partnerji, čemur seveda pričujoča študija ne zadosti, bila natančnejša analiza še kako dobrodošla. Tudi za učinkovitejše dogovarjanje Univerze s pristojnim resorjem pri zagotavljanju ustreznejših finančnih virov za univerzitetno raziskovalno delo bi bila koristna.
 
V študiji najprej pade v oči, da tudi Evropa ugotavlja pomanjkljivosti pri zajemanju podatkov in neprimerljivost nacionalnih podatkov pri metaanalizi na evropski ravni; iz tabel je mogoče zaslutiti, da so ravno slovenski podatki med manj zanesljivimi oz. so težje primerljivi zlasti s podatki prvotne petnajsterice EU.
 
Že takoj prva tabela omogoča pomembne ugotovitve, osnovno je pač lahko začudenje, da kljub izrazito večjemu deležu, ki ga v bruto domačem proizvodu (GDP) namenjajo vlaganju v visokošolsko raziskovanje (HERD) prav najbolj razvite dežele, npr. Švedska 0,83% ali Finska 0,61%, tega pri nas ne razumemo kot poziv in vzpodbudo k povečanju vložka in ostajamo s skromnimi 0,26% v družbi ostalih novopristopnic. Zlasti pa je zaskrbljujoč podatek v naslednji tabeli, namreč ko gre za rast deleža HERD v GDP za desetletno obdobje začenši z letom 1990 in kjer je Slovenija povsem na repu vseh z negativno (!)  »rastjo« 6,23%. Na prvem mestu je npr. Češka z pozitivnimi 26,76% . 
 
Zanimiva je tabela, ki prikazuje kolikšen delež raziskovalnih javnih sredstev odhaja v visokošolsko raziskovanje. Na videz smo s 16.3% v dobro družbi in skoraj izenačeni z nekaterimi najbolj razvitimi državami originalne petnajsterice.  Kaže nam pa tak podatek tudi nekaj drugega in to je kleč problema, da je namreč pri nas celokupno vlaganje skromno in ob tem deleži seveda niso več tako pomembni. Na koncu koncev: ZDA trošijo za akademsko znanost vsega 14.9% javnih sredstev, vendar ob povsem različni organiziranosti R&D v državi. In če gremo z zaskrbljenostjo dalje: pri desetletnem naraščanju vložka javnih sredstev v visokošolsko raziskovanje je Slovenija znova na zadnjem mestu med vsemi v EU, z negativnim deležem 6,4%. Ta podatek je pač izrazit in izpoveden.
 
V drugačnem položaju najdemo Slovenijo, če se ozremo po drugih virih sredstev za visokošolskem raziskovanju; kar 6,7% naj bi zagotavljal industrijski vložek. Poprečje petindvajseterice EU je nekoliko izpod tega, vodita pa  Nemčija z 11,3% in Belgija z 10,9%. Zanimiv je nizek delež v ZDA, kjer je takega vira le 5,75%. Vendar če upoštevamo, da je pri nas seveda pričakovanje izplena iz raziskovanja v podjetniški sferi bistveno manjše in manj zahtevno, kot je to v deželah z vrhunsko tehnologijo, nas tak podatek lahko kvečjemu skrbi, saj tudi ta vir ne more pomembneje dopolniti skromnih sredstev vlaganja v raziskovalno delo na naših univerzah. In še dodaten vidik je potrebno pri presoji industrijskega vlaganja imeti ves čas pred očmi namreč obseg prisotnosti t.i. konflikta interesov.
 
Zdaj pa povežimo prisotnost R&D še z izobraževalno vlogo Univerz: smo celo na šestem mestu v Evropi z 31,2% vpisanimi v terciarno izobraževanje v populaciji mladine med 24 in 34 let. Kakšen vpliv ima to na finančne obveze države, lahko le slutimo. In se čudimo! 
 
Dalje se lahko posvetimo še presoji lažje merljivih rezultatov raziskovalnega dela. Ves čas je potrebno upoštevati, da Slovenija po podatkih iz študije razpolaga z 1.379 FTE raziskovalci od celote 395.397 FTE v petindvajseterici EU (t.j. 0,35%). Z 69 raziskovalci na 1000 prebivalcev smo pod poprečjem EU (90 v EU-15 in 88 v EU-25). Vpadljivo je vodstvo Finske z 212  in Švedske z 178 raziskovalci na 1000 prebivalcev; ZDA jih npr. imajo le 65! Po rasti števila raziskovalcev v desetletnem obdobju smo z 2,45% bolj na repu, po številu raziskovalcev na visokošolskih ustanovah med vsemi raziskovalci v državi smo z 30,75% nekje na sredini med držaavmi EU. V svetovne merilu je Slovenija z znanstvenimi objavami udeležena z 0,21%, pravičneje pa je seveda, če pogledamo to v deležu na 1000 prebivalcev, kjer smo s podatkom 73(!) objav izenačeni s Francijo in nad poprečjem evropske petnajsterice (ta znaša 68) in seveda daleč pred ostalimi novopristopnicami k EU! Omeniti velja, da so po tem ključu ZDA s 77 članki samo malo boljše, da pa vodi Švedska s 160 članki. Po deležu rasti pri objavah med leti 1995 in 2002 smo z 6,4 na drugem do tretjem mestu v Evropi. Mislim, da so podatki glede na dejstvo, da ima med petindvajseterico samo še šest držav manjši GDP v absolutni vrednosti in da imajo samo štiri države manj prebivalcev, je tak rezultat fenomenalen.    
 
Kaj bi s podrobnejšo analizo veljalo dokazati; najprej kako je sploh mogoče, da s takim obsegom financiranja lahko naše univerze tako učinkovito »branijo« barve; in na čigav račun gre razkorak med vloženimi sredstvi in dobljenimi rezultati. Veljalo bi podrobneje analizirati tudi kvaliteto objav z višjimi bibliometričnim kazalci, saj vemo, da številu publikacij ni mogoče dajati več kot toliko teže. Omenjena študija lahko služi le kot izhodišče, Slovenija pa bi morala biti sposobna temeljitejše analize, ne nazadnje ker bi se potem lažje lotevala različnih »Foresight« projektov. In potem bi bilo tudi manj problemov zaradi manjkajoči podatkov, kot lahko to zaslutimo v nekaterih tabelah omenjene evropske študije. 
 

Google še širše…

Najbolj priljubljen in kljub krepitvi konkurence še vedno najbolj učinkovit spletni iskalec Google je za specifične potrebe raziskovalcev manj uporaben. Zdaj pa želijo snovalci novega servisa CrossRef Search povezati učinkovitost Googlovega algoritma z možnostjo iskanja v arhivih preko 300 vodilnih znanstvenih založb in revij. S tem bo seveda iskanje po spletu postalo še bolj privlačno za učitelje, raziskovalec in študente. In ne samo, da bo iskanje sledilo geslu bolj ciljano po potrebah znanstvene rabe, zadetki bodo iz preverjenih virov, kar bo zlasti študente obvarovalo pred nezanesljivimi podatki. Obljubljajo, da naj bi servis bil dostopen v javni rabi do decembra letos.

Laboratorijske igrice…
V ameriški akademski srenji trenutno zelo odmeva sodni proces v katerega sta zapletena dva univerzitetna učitelja, prof. umetnosti Steven Kurtz iz State University of New York-Buffalo, in prof. genetike Robert Ferrell iz University of Pittsburgh. Obtožena sta več kaznivih dejanj, vsa pa sodijo v širši okvir trenutne zelo stroge ameriške varnostne zakonodaje, konkretneje kršitev navodil pri ravnanju z mikrobnimi kulturami. V ozadju je načrtovana umetniška stvaritev prof. Kurtza z biotehnološko vsebino, za katero je potreboval dve nenevarni kulturi mikroorganizmov in je zaprosil prof. Ferrella za pomoč in ta ga je z ustreznimi kulturami tudi oskrbel. Mnenja k primeru so seveda, kot običajno, zelo polarizirana, v delu tudi politično obremenjena. Medtem ko del strok opozarja, da gre za nepotrebno paranoično dvigovanje temperature v javnosti, ki tudi boju proti bioterorizmu ne bo prineslo nobene koristi, druga stran opozarja, da so strogi ukrepi, za katere se v zadnjem času odločajo pri ravnanju z biološkim materialom v ZDA, posledica znanih napadov s povzročiteljem antraksa in kršitev pri transportu nekaterih patogenih mikroorganizmov za raziskovalne namene. Pouk za nas, ki delujemo v vedah o življenju je vendarle ta, da moramo tankočutno upoštevati strogo varnostno zakonodajo, ki se danes vzpostavlja v svetu, še posebno pa v kontaktu z ameriškimi kolegi.

Še nekaj o habilitacijah…

kot nekateri veste sem nekajkrat v zadnjem času ob različnih priložnostih izrekel pomisleke k trenutni pospešeni akciji ureditve materije habilitacijskih področij na naši Univerzi. Manjši del moje rezerviranosti do tega je bil vezan na praktično plat pomanjkanja časa, ker se trenutno na fakultetah bolj ali manj intenzivno ukvarjamo z bolonjskim procesom (BP). Drugi poglavitnejši del pomislekov pa je prav tako povezan z BP, vendar v kontekstu usklajevanja disciplinarnih in predmetnih vsebin, s katerimi se srečujemo pri oblikovanju novih stopenjskih programskih vsebin oz. predmetnih modulov znotraj njih. Iz teh izkušenj, ki bodo, upajmo, v dobršni meri naslonjene na usklajevanje programov s partnerskimi visokošolskimi ustanovami, slovenskimi in evropskimi, bo izšla marsikatera rešitev, ki bo zahtevala temeljito, in zaradi trenutnega hitenja ponovno, preoblikovanje pokrajine habilitacijskih področij, potem ko bo Bologna povsod zaživela. Mimogrede: švicarski program bolonjske reforme je npr. prav redefiniranju disciplinarnih/učnih področij namenil pomemben delež prenovitvenih naporov.

Rezultat »habilitacijske stihije«, ki jo lahko na UL pravkar opazujemo, samo potrjuje mojo skrb, da počnemo nekaj, s čimer ta trenutek zapravljamo čas in si po možnosti tudi otežujemo BP. Kar je ponujeno kot izhodišče za usklajevanje habilitacijskih področij je pravo sračje gnezdo: je nekonzistentno, vsebinsko nekorektno, nesmiselno in še nekaj podobnih prislovov bi lahko nanizal. Material za Biotehniško fakulteti je boljši samo v toliko, da smo Univerzi pošteno povedali, da ga še nismo uspeli uskladiti.

Najprej in najbolje se zadeve, ki naj bi prešle v neko obliko internega pravnega dokumenta dorečejo, če začnemo s terminologijo. Rektorjevo pismo »Prenova …«, ki spremlja material za obravnavo na Senatu UL, sicer obetavno začenja s poskusom definiranja »habilitacijskega področja«. Vendar ga ne zaključi in v nadaljevanju nato povsem opusti vsebinsko opredeliti vrsto nadaljnjih pojmov, ki so v tekstu uporabljeni. Naj jih samo nekaj naštejem: »vodilni predmet« (in kako bomo rekli drugim predmetom?), »matičnost« in »matična članica« (kaj pa tam kjer je več takih članic?), »nosilec habilitacije« (umestno bi bilo še razmisliti o pojmu »nosilna katedra«), »študijsko področje«, »fakulteta-uporabnica«, in drugih več. Ob pojmu »razširjeno področje habilitacije« bi veljalo definirati še pojem, ki bo označeval vso množico ozkih področij, pravzaprav predmetov, ki jih nekatere članice za vsako ceno želijo ohraniti.

Druga zelo očitna hiba je razvrednotenje rektorjevega poziva pred časom, da bi habilitacijska področja bila kar se da široka; to so fakultete povsem različno razumele, nekatere z okrčenjem na eno samo področje, pri drugih pa so, skoraj kot posmeh pozivu, razširili listo do subsubsubdisciplinarnih vsebin. Res mi je žal, da se je tako izpridila dobronamerna in smiselna rektorjeva originalna pobuda. Različnost ponujene rešitev je tako vpijoča, da kredibilnost Univerzi namesto, da bi jo povečala, kar naj bi bil eden od ciljev ureditve tega vprašanja, kvečjemu zmanjšuje.

Sicer je pa, tako sodim, povsem ponesrečeno izbran čas umestitve razprave o tej temi na zadnjo sejo Senata UL pred počitnicami; s tem je zagotovljena usoda Trnjulčice še eni akciji administrativnega urejanja našega sobivanja na UL. In ni samo lenuhov vzklik, ki poziva: »…festina lente!…«