Vse pogosteje se tudi v našem prostoru dogaja, da del našega pisanja, strokovnega in poljudnega, ponujamo javnosti zgolj v digitalni oz. konkretneje v spletni obliki. V postopkih presoje avtorjevega opusa npr. v habilitacijskih postopkih uporaba tega materiala ostaja sporna oz. zanemarjena. Članek Garyja A. Olsona na zanimiv način obdela tematiko in ponudi tudi predloge za premostitev obstoječih ovir.
No ja. Predlaga organ, ki naj bi certificiral spletna mesta, ki da jih velja upoštevati pri habilitacijah. Ne vem, če je v tem problem. Preprosto je treba razlikovati med kakovostjo postopka za zagotovitev kvalitete objav (npr. peer review) in medijem objave (papir, internet).
OdgovoriIzbriši